Po letošnjem Prešernovem dnevu ... in pred prihodnjimi

Po 8. februarju ugotavljam, da se osrednja državna kulturna prireditev ob Prešernovem dnevu, slovenskem kulturnem prazniku, z vso bliskovitostjo spreminja v politično ...! Mogoče so moja vprašanja za nekoga butasta, pa vendarle, mene zanima, kdo je vabil prisotne in po kakšnem merilu. Po moji presoji je bilo občinstvo sestavljeno predvsem iz ene politične opcije. To me malo moti. Pa ne zato, ker je bila letos prisotna predvsem leva opcija, ampak zato, ker nista bili prisotni obe. Če se ti dve opciji ne razumeta v parlamentu, pa bi se lahko razumeli vsaj na proslavi v počastitev slovenskega kulturnega praznika. To je zelo slaba popotnica za slovensko prihodnost.

Umetniški vtis. Med televizijskim prenosom proslave sem ugotovil, da je občinstvo – sodeč po močnem aplavzu – umetniško zelo podkovano in je tako lahko razumelo poanto predstave z zajcem. Jaz je namreč nisem! Sem pa prišel do zaključka, da je režiser zajčje predstave usekal mimo. To je moja laična kritika, številne kritike po družbenih omrežjih so bile dosti hujše, komentatorji so uporabljali besede, kot so zgrožen, čudna proslava, sprevrženo, nagačeni zajec ... Tudi mene je tisto »mrcvarjenje« nagačenega zajca zelo zmotilo … Toliko, da je le malo manjkalo, da nisem zamenjal programa. Režiser je imel pri predstavi z nesrečnim zajcem najmanj dve boljši možnosti. V zajčji kostim bi lahko oblekel živahnega fantka ali punčko, ki bi malo skakljala po odru … Druga, po mojem mnenju še boljša scenografija bi bila, če bi se snovalci zajčje predstave malo bolj potrudili in bi pravočasno naročili zajca robota, ki bi lahko napravil vse, kar bi režiser od njega zahteval. Skakal bi, plesal, na tistem mahu bi se lahko tudi polulal … Na koncu svojega šova bi lahko tudi recitiral Prešernovo Zdravljico!

Tudi mediji niso pozitivno opravili svojega poslanstva. Na raznih portalih so še dan pred proslavo vso pozornost usmerjali na novo spremljevalko Roberta Goloba, pa na vprašanje, ali bo Svetlana Makarovič prejela nagrado ali ne, ali bo nastopila na odru ali ne, ali bo prišla po vseh štirih … Sramota! O nagrajencih Prešernove nagrade in nagrajencih Prešernovega sklada so mediji, razen nekaterih, objavili le malo. Da ne omenjam televizijskega prenosa, ko je Svetlana Makarovič mimo scenarija s svojima spremljevalcema prišla na oder in prebrala svojo pesmico. Mogoče bi pa še katera slovenska pesnica rada prebrala svojo pesem na odru Cankarjevega doma?

Še moj predlog za prihodnost organizacije Prešernovega dneva: podelitev Prešernovih nagrad in sama slovesnost naj se uprizarja na prostoru pred Prešernovim spomenikom. Brez eminentnih povabljencev in gostov – prireditev bi bila odprtega tipa. Ali si Prešerna lahko lastijo le trenutne politične opcije in njihovi privrženci ali si ga lahko lasti tudi slovenski narod? Omenjeni prostor pred Prešernovim spomenikom se mi zdi idealen iz več razlogov. V bližini je okno Primičeve Julije. Blizu spomenika je reka Ljubljanica, na kateri bi se lahko odvijale številne uprizoritve, povezane s Prešernovo poezijo (... »al' lepše od Urške bilo ni nobene« …). Splav, na katerem bi se odvijale gledališke uprizoritve, bi se lahko premikal do Špice in nazaj (bakle in luči bi naredile pašo za oči). Med proslavo bi lahko tudi brali Prešernovo poezijo.