Na predvečer slovenskega kulturnega praznika se je ob 20. uri v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma v Ljubljani začela slovesna proslava, na kateri so podelili najvišja priznanja za dosežke v umetnosti: Prešernovo nagrado za življenjsko delo in nagrade Prešernovega sklada. Umetniški program letošnje prireditve z naslovom »Kam?« je zasnoval režiser Vito Taufer.

Ta je za vsebinsko izhodišče postavil Prešernovo Zdravljico, iskanje novih poti in novega smisla skozi njeno reinterpretacijo. Na proslavi bo premierno izvedena skladba Kličem vas, ki jo je na podlagi pesmi Srečka Kosovela uglasbila skladateljica Nana Forte. »S prireditvijo, ki je po režiserjevih besedah intimnejša kot po navadi, želi prijazno nagovoriti tako publiko v dvorani, kot širše občinstvo, ki bo proslavo spremljalo prek medijev,« so zapisali na ministrstvu za kulturo. Slavnostna govornica proslave je Ira Ratej, predsednica Upravnega odbora Prešernovega sklada.



Letošnji Prešernovi nagradi sta pripadli eni osrednjih osebnosti slovenske fotografije Stojanu Kerblerju in svetovno znanemu baletnemu koreografu, plesalcu, dramaturgu in režiserju Milku Šparembleku.



Dobitniki šestih nagrad Prešernovega sklada za pomembne umetniške dosežke v zadnjih treh letih so režiser Rok Biček, kostumograf Alan Hranitelj, igralka Nina Ivanišin, akordeonist Luka Juhart, prevajalka Suzana Koncut in oblikovalec Nejc Prah.






Prireditev se je začela s slovensko himno v izvedbi komornega zbora Konservatorija za glasbo in balet pod vodstvom dirigenta Ambroža Čopija in s Prešernovo pesmijo Kam?, ki jo je odpel voditelj prireditve igralec Tadej Toš. Sledil je nagovor slavnostne govornice – nove predsednice Upravnega odbora Prešernovega sklada Ire Ratej. Uvodoma je posebno dobrodošlico izrekla osebam z okvaro sluha in vida, ki lahko prvič v zgodovini proslav spremljajo dogajanje z navzočimi v dvorani in hkrati neposredno skupaj z vsemi v televizijskem in radijskem prenosu.

Poudarila je, da je to edina proslava, na kateri umetniki spregovorijo o politiki, politiki pa molčijo. Nadaljevala je z besedami, da je njeno delovanje na področju umetnosti »nepomembno« in da je sama, izrečeno z besedami davkoplačevalcev, »povprečni kulturniški parazit, zaposlen v javnem sektorju«.
 

Imajo vsakoletni govori sploh kakšen učinek?

 
Ob pregledu svečanih monologov iz preteklosti je ugotovila, da je bridko ironično to, da mora vsakokratni govornik na predvečer slovenskega kulturnega praznika prepričevati ljudstvo in voditelje, kako nujna je umetnost za identiteto posameznika in tudi za obstoj naroda. »Ali imajo ti govori sploh kakšen učinek? Ali je po teh govorih v knjigarnah, gledališčih, operah, muzejih, galerijah in kinodvoranah kaj več obiskovalcev? Ali ti govori sprožijo spremembo kulturne politike? Prav nič od tega ...«
 
V osrednjem delu govora se je Ratejeva obregnila ob tiste, ki so mnenja, da je davkoplačevalci denar za umetnost nepotreben. »Kajti naše delovanje ni grabežljivost zase, ampak je vedno usmerjeno k sočloveku: k bralcu, poslušalcu in gledalcu. Naše delo je javna služba, namenjena različnim ciljnim skupinam,« je dejala.


 

Brez davkoplačevalskega denarja bi bila umetnost rezervirana za najbogatejše

 
Ratejeva je dejala, da si, če ne bi plačevali davkov, ne bi mogli privoščiti vstopnice za gledališče, razstave, prireditve, saj bi bilo vse predrago, izbire pa bi bilo mnogo premalo. Umetnost bi si lahko privoščil le zloglasni en odstotek prebivalstva.
 
Kritično je opisala financiranje za umetnost in vlogo Ministrstva za kulturo, ki ustanovi področno agencijo, jo dobro plača in pooblasti za razporejanje sredstev, ki nato pretok javnega denarja regulira po načelu, da vsi dobijo manj sredstev. Kritična je bila tudi do medijev: tem, večinoma v zasebni lasti, »ni treba več skrbeti za javno dobro.«
 
»Z razvojem novih tehnologij stojimo pred drugačnimi izzivi, kot smo jih bili vajeni doslej. Kakšna je vloga umetnosti v današnjem svetu miselne in zaznavne razpršenosti, ki ju generirajo novi mediji ob brezobzirnem vsemogočnem despotstvu socialnih omrežij?«
 

»Bodimo nocoj prešerni«

 
Ob koncu govora se je Ratejeva vprašala, kolikšno težo v tem hrupu informacij, podob in laži sploh še ima umetniška beseda? Kaj pomeni, če v polno dvorano govornikov vzklikne: »Bodimo nocoj prešerni«?
 
»Izbiro pomena tega pridevnika, ki je priimek največjega slovenskega pesnika, nocoj prepuščam vam. Za zdaj še imate to možnost,« je sklenila slavnostna govornica. Sledila je podelitev nagrad nagrajencem in nagrajenkama Prešernovega sklada ter Prešernovima nagrajencema za življenjsko delo.

»Hvala vsem, ki ste dodali svoj del, da danes stojim tukaj, predvsem tistim, ki ste me podpirali na moji šestdesetletni 'karieri', ki pa ni bila moj poklic,« je ob prejemu nagrade dejal Kerbler. Poudaril je, da je fotografija postala medij vsakega od nas in da pogosto mislimo, da je naša fotografija kvalitetna in posledično dobra. Dodal je, da misli, da je čas, da ustanovimo fotografski muzej in opredelimo fotografijo kot samostojno likovno umetnost. Šparemblek pa je ob prejemu nagrade dejal, da je ta priznanje tudi za vse njegove sijajne kolege, ki se ukvarjajo z gledališčnim plesom, o katerem se ne govori veliko. Dodal je, da Prešerna dobro pozna in da ga je vedno z užitkom bral.
 

Povzetek obrazložitev nagrad Prešernovega sklada

Režiser Rok Biček za režijo celovečernega dokumentarnega filma Družina
 
Rok Biček je že s kratkimi filmi (Družina, 2008 in Lov na race, 2010), ki jih je posnel med študijem na AGRFT dokazal, da se uvršča med tiste ustvarjalce, ki jih bolj kot spektakelska razsežnost filma zanima njegova resnica. Mednarodno se je uveljavil z igranim celovečernim prvencem Razredni sovražnik (2013). Da je Biček radikalen in brezkompromisen filmski avtor, ki ima občutek za slovenskost, za nacionalno relevantne teme, obenem pa se ne ustraši dokumentarnega raziskovanja najbolj nelagodnih odnosov, potrjuje njegov drugi celovečerni film Družina (2017), v katerem reflektira tako nacionalno kot družbeno in družinsko tematiko. Družina je boleče intimna, a obenem univerzalna psihosocialna kronika nekega odraščanja v depriviligiranem okolju, ki ga je režiser snemal celo desetletje,« v obrazložitvi piše Mateja Valentinčič.
 
Kostumograf Alan Hranitelj za razstavo Vzporedni svetovi
 
»Alan Hranitelj je genialen kostumograf – toda poleg sijajnih gledaliških kostumov ustvarja iz draperij in drugih elementov povsem avtonomne kreacije, ki se izmikajo zvrstni opredelitvi. Lahko jih vidimo kot skrivnostna bitja, ki sama vzpostavljajo svoje gledališče in ne potrebujejo drugih igralcev. Z najnovejšo razstavo Vzporedni svetovi se Hraniteljeva halucinantno intenzivna imaginacija tako stopnjuje, da ravno zaradi tega stopnjevanja ne moremo več govoriti o izmišljenem. Ta razstava nas namreč uči, da je razlika ravno v stopnjevanju: umetnik svojo imaginacijo tako stopnjuje, da postane živa resničnost,« je v obrazložitvi zapisal Miklavž Komelj.
 
Dramska in filmska igralka Nina Ivanišin za vloge, ustvarjene v zadnjih treh letih
 
»Dramska in filmska igralka Nina Ivanišin je v slovenskem gledališkem obnebju že zelo zgodaj opozorila nase, še posebej pretekla tri leta pa zaznamujejo njeni številni igralski presežki. Kot interpretka glavne vloge v Sofoklovi Antigoni na matičnem odru ljubljanske Drame je pretresljiva in neizprosna. Kot Lojzka v Cankarjevih Hlapcih oblikuje vlogo z utišano trpnostjo; nikoli v središču odrskega prizora, toda njena igra, napolnjena s številnimi drobnimi detajli, živo spregovori o notranji muki lika. V Visoški kroniki je Nina Ivanišin ponovno v funkciji večvedne rezonerke kot del kolektivnega pripovedovalskega fluida, pri njej ravno prav hlastnega in hkrati navihanega. Nina Ivanišin kot študijsko poglobljena igralska kariatida zareže z brezkompromisno močjo, gledalca pa vsakič prefinjeno vpne v svojo interpretacijo, v isti sapi pa je občutljiva in intuitivna ustvarjalka, ki uspeva v predstavo vselej vpeljati individualno soavtorsko gesto,« je zapisal Primož Jesenko.

Akordeonist in skladatelj za umetniške Luka Juhart dosežke v zadnjih treh letih
 
»Luka Juhart se je v mednarodnem prostoru v zadnjem desetletju uveljavil kot eden najvidnejših interpretov na akordeonu, še posebej na področju sodobne glasbe, v kateri to glasbilo dobiva vse pomembnejše mesto. Pri igranju sodobne glasbe Juhart ne išče izvajalske niše, specializacije, ampak se zdi, da lahko v njej najbolj razvija svojo strast do zvoka. Eden osrednjih dosežkov akordeonistovega za zdaj še majhnega opusa je delo Unleashed (2015), napisano za njegov duo z Rojkom. Skladba se razvija iz izdiha, šuma ust, šuma glasbil, listov z notami ter se z drugimi nenavadnimi inštrumentalnimi gestami, eksperimentalno nadgrajenimi virtuoznimi zvočenji, razvije v divje glasbeno vrtinčenje. Luka Juhart v glasbi ne išče delnih rešitev. Glasba zanj ni kariera, ampak nujnost, ki ga vodi med interpretacijo in ustvarjanjem, improviziranjem, poučevanjem in poživljanjem glasbene scene,« je o Juhartu zapisal Primož Trdan.

Prevajalka Suzana Koncut za prevodni opus zadnjih treh let
 
»Prevajalski opus Suzane Koncut je serija konsistentnih jezikovnih gest, ki francosko literarno in znanstveno kulturo približujejo slovenski javnosti, njihovo avtorico pa uvrščajo ne le med najplodnejše, temveč tudi najbolj poglobljene slovenske prevajalce in prevajalke srednje generacije. Zadnjih trideset let se Suzana Koncut kot poklicna prevajalka intenzivno posveča pretežno sodobnim francoskim tekstom, ki svoj prostor najdejo tudi med najzahtevnejšimi slovenskimi bralci. Najobsežnejši delež njenega prevajalskega interesa predstavlja leposlovna francoska literatura. Suzana Koncut s svojim prepoznavnim metodičnim pristopom v prevajalskem delu na vseh besedilnih področjih dosega polnost avtorske ustvarjalnosti,« je zapisal Primož Vitez.

Oblikovalec Nejc Prah za oblikovalske dosežke v zadnjih treh letih
 
»Navdušujoče vizualne identitete festivalov (Tresk!, Fotopub, 33. Mednarodni grafični bienale, Type Directors Club Tokyo), glasbenih dogodkov (Koordinate zvoka, Frank Ocean), celostna grafična podoba kreativne prakse (Axis Mundi), drzni prelomi in izzivalne naslovnice revij (Bloomberg Bussinessweek, Outsider), pomenljive infografike in energične ilustracije za lifestyle medije (Tank Magazine, Brain Magazine, Fader Magazine, The New York Times, Medium, It's Nice That), samostojna razstava Mal za hec, mal za res v Ljubljani (2017) in Mariboru (2018) ter kopica drugih oblikovalskih rešitev so v preteklih treh letih neizbrisno zaznamovali krajino svetovnih in slovenskih vizualnih komunikacij. Za njimi stoji, leta 1989 rojeni, nadvse prodorni grafični oblikovalec Nejc Prah, doma s Pijave Gorice. Prahova estetika je fascinantna. Z virtuoznostjo izkorišča skrajne možnosti digitalnih risarskih aplikacij tako, da svoje ideje pretvarja v natančno strukturirana, funkcionalno narativna, tehnično dovršena in brezhibno realizirana vidna sporočila, ki prehajajo med oblikovanjem in umetnostjo,« je zapisal Domen Fras.



Prešernova nagrada za življenjsko delo fotografu Stojanu Kerblerju za življenjsko delo

»Stojan Kerbler je brez dvoma osrednja osebnost slovenske fotografije. Obsežen in impresiven seznam njegovih samostojnih in skupinskih razstav, sprva v Jugoslaviji, kasneje v Sloveniji in širom po svetu, ter seznam pomembnih priznanj in nagrad (Prešernov sklad 1979) nazorno priča o tem.

Stojan Kerbler ni nikoli poskušal estetizirati, vendar njegove fotografske podobe same vzpostavijo univerzalno, celo eksistencialno estetiko. Tudi ni nikoli želel ustaviti trenutka v času (čeprav je to fotografiji imanentno), temveč nasprotno! Njegova podoba pomeni naslon in daje oprimek, je neka točka in mesto razmisleka o bivanju in teku življenja. Navkljub novim trendom, digitalizaciji fotografske slike, sodobnim orodjem vrednotenja fotografske podobe se Kerblerjev opus spretno izmika označbam, posploševanju in prehitrim in navideznim analogijam. Ostaja samosvoj, nepresegljiv in neizmerno dragocen dokument avtorjevega visokega humanizma,« je v obrazložitvi Prešernove nagrade za življenjsko delo zapisal Boris Gaberščik.



Prešernova nagrada za življenjsko delo koreograf in plesalcu Milku Šparembleku za življenjsko delo

»S plesom se začne vse. Balet je izhod iz labirinta. Je moj poklic. Je klic.« To je misel baletnega umetnika Milka Šparembleka, vodilo in sporočilo njegove bogate poustvarjalne in ustvarjalne poti. Kot koreograf, dramaturg in režiser se uvršča v sam svetovni vrh baletnih in plesnih umetnikov, ki so s svojim ustvarjanjem pomembno vplivali na razmišljanje o plesu v današnjem času. S svojimi častitljivimi enaindevetdesetimi leti in s sedem desetletij dolgo ustvarjalno potjo je Milko Šparemblek najstarejši še aktivni koreograf na svetu.
 
Šparemblek razmišlja o umetnosti plesa in umetnosti kot o zelo potrebni in vsenavzoči nadstavbi, ki plemeniti banalnost vsakdanjosti in jo zelo težko razložimo z racionalno analizo. Umetnost je in bo intuitivna kategorija, ki je vsota vsega, kar smo, kar je bilo in tudi tistega, kar šele prihaja ...« je med drugim v obrazložitvi nagrade zapisala Danica Dolinar.