Svetlana

Že več tednov se dan začne z vprašanjem: kaj si bo pa danes izmislila Svetlana? Pesnica, igralka, pisateljica, šansonjerka in zadnje čase predvsem aktivistka, je sklenila, da si želi Prešernovo nagrado, ki jo je pred dvema desetletjema zavrnila. »To hočem nazaj, ker je moje,« je povedala, in »to« v celoti pomeni tudi denar. Potem ko ji je ministrica za kulturo prikimala, so iz upravnega odbora Prešernovega sklada sporočili, da ne gre kar tako; scenarij ne vsebuje nastopa nekdanje nagrajenke, za podelitev nagrade v primeru predhodne zavrnitve pa ni pravne podlage, saj zakon zavrnitve ne predvideva. A se je pesnica znova oglasila. Prišla bo na oder Gallusove po vseh štirih, če bo treba, nagrade ji že ne bodo izročili na skrivaj, v »neki« Vili Podrožnik.

Na današnji večer pred triindvajsetimi leti je na istem odru poskrbela za poseben performans, ko je, brez pojasnila, zavrnila najvišje državno priznanje za umetniške dosežke. Natančneje: prišla je kot vsi drugi nagrajenci, sedela je poleg predsednika Kučana, poslušala utemeljitev svoje nagrade, se zahvalila za iskrene čestitke in iskreno izrečene besede »mojim bralcem, moji publiki, mojim sodelavcem, mojim prijateljem« in nato, po nekaj sekundah tišine, dodala: »Nagrado seveda v celoti zavračam.«

Čez devet let, nekega majskega dne leta 2009, je sledila druga slika performansa. V križišču v bližini sodišča je srečala novinarja Dela Marijana Zlobca, ga opljuvala, ozmerjala z gnusobo in oklofutala. »On natančno ve, zakaj,« je izjavila kasneje. Povod naj bi bil njegov časopisni komentar, v katerem je pesničino odločitev označil bolj za pozo kot pa iskrenost.

Nocoj bomo priča sklepni sliki. Če bo sreča mila in če se ne najde kdo, ki ji bo preprečil prihod na oder. A to je malo verjetno. Imamo junaka, ki si to sploh upa? Kot je pred leti zapisal pokojni kolega Peter Kolšek, je Svetlana ena sama in na malem Slovenskem jih več tudi ne more biti. Hotel je povedati, da si eno tako posebno gospo še lahko privoščimo. Pa čeprav na predvečer kulturnega praznika.