Evropa v dobi digitalnega neokolonializma

Kaj je omejevanje konkurence in kaj zaščita evropske hrbtenice, je vprašanje, za katerega Evropa nima poguma, da bi si nanj glasno odgovorila. Verjetno še ni nastopil čas, da bi se ukvarjali z vprašanjem, kdo smo in kaj želimo, zato se raje ukvarjamo z vprašanjem, kdo nas ogroža. To kaže predvsem na notranje šibkosti zahodne družbe, na katere populisti ponujajo odgovor: Potrebujemo močnega voditelja.

Britanski zgodovinar hrvaškega rodu Peter Frankopan v knjigi Svilne poti: Nova svetovna zgodovina opisuje kitajsko razumevanje zgodovine: večnih zmagovalcev in večnih poražencev v zgodovini ni; pomembno pa je, da si kot država čim pogosteje in čim dlje časa zmagovalec. V dobi digitalne revolucije Kitajska to razume tudi tako, da imajo vsa kitajska podjetja, ne glede na zasebno ali državno lastništvo, zakonsko obveznost, da morajo sodelovati s kitajsko varnostno službo in jim posredovati vse podatke o svojih uporabnikih. Povedano preprosteje to pomeni, da so vsa kitajska podjetja tudi podaljšek svoje države.

Če pustimo ob strani populizem in nagovarjanje svojih volivcev, je odločitev ameriškega predsednika Donalda Trumpa za seznam podjetij, s katerimi ne smejo poslovati ameriška podjetja, verjetno zadnja priložnost, kako upočasniti globalni prodor Kitajske. Kitajska začenja žeti sadove svojih vlaganj v umetno inteligenco, saj je dovolj zgodaj ugotovila, da bo to v dobi digitalizacije ključno. Že nekaj let globalno prednjači po številu patentov in tudi znanstvenih člankov na področju umetne inteligence.



Iztekajoči se teden se je začel z odločitvijo, da bo ameriški velikan Google blokiral kitajskemu velikanu Huaweiu dostop do svojih storitev in aplikacij, ta namera se je sredi tedna nekoliko ohladila z odločitvijo, da naj bi se to zgodilo šele čez tri mesece. A dejstvo je, da Kitajci intenzivno razvijajo svoje operacijske sisteme, ki bodo v nekaj letih verjetno že superiorni do sedanjih ameriških monopolistov. Ameriško omejevanje kitajskih podjetij in carinsko zaostrovanje mednarodne trgovine je bolj kot spopad političnih konceptov in velikih egov liderjev predvsem spopad, kdo bo glavni v dobi digitalnega neokolonializma. V tej dobi bo prevladujoča tehnologija 5G, ki napoveduje neslutene razsežnosti na področju komunikacij, prenosa podatkov, slik in zvoka.

Kje je EU v digitalni revoluciji?

Evropska unija je trenutno stabilno in razmeroma nekonfliktno območje. Čeprav se nam zdi to samoumevno, ne zanemarimo, da so skrajne meje Evrope, vsaj na vzhodu in jugu, vendarle manj stabilne. Estonci imajo nerešeno mejno vprašanje z Rusijo. Nerešena mejna vprašanja so v Ukrajini glede Krima in Donbasa; prav leta 2014, ko so bile prejšnje evropske volitve, je bila v Ukrajini revolucija, ki je odnesla Janukoviča, Rusija pa si je priključila Krim. Zahodni Balkan je vse prej kot stabilen, ideja o zamenjavi ozemelj, po kateri bi Srbija od Kosova dobila področje severno od reke Ibar, kjer so Srbi v večini, Kosovo pa bi dobilo Preševo in Bujanovac, bi sprožila val podobnih zahtev, ki bi se končale s katastrofalnimi posledicami v Bosni in Hercegovini.

Geopolitično dejstvo je, da je EU vpeta med tri velesile. ZDA s trenutno še dominantnimi tehnološkimi giganti, kot so Google, Facebook, Amazon, Apple …, Rusijo z močnimi naravnimi viri in Kitajsko, ki hoče biti največja in vodilna v vseh kategorijah. Vse tri velesile imajo močnega voditelja. Kdo v EU se lahko suvereno in enakovredno pogovarja s temi voditelji? Po načelu velikosti Britanci odpadejo, napoved odhoda Therese May v evropsko zgodbo prinaša popolno politično negotovost. Emmanuel Macron se ukvarja s protesti nezadovoljnih rumenih jopičev, Angela Merkel pa je v odhajanju. Predsednik evropskega sveta Donald Tusk teh kompetenc vsekakor nima, ker mu članice EU te moči ne dajejo.



Kako naj EU zaščiti svojo kritično infrastrukturo, kako naj v tem pomanjkanju enotnosti in močnega vodenja zaščiti svojo digitalno hrbtenico? Zaščita kritične infrastrukture pomeni varnostno tveganje in EU mora za zavarovanje lastne prihodnosti zaščititi svoje interese. Zaščita EU pred ameriškimi tehnološkimi giganti, ruskim vmešavanjem v notranjepolitične zadeve posameznih držav članic ter kitajsko tehnološko in kapitalsko premočjo ni nasprotovanje temeljnim vrednotam EU, kot sta prosti pretok kapitala in zagovarjanje konkurence, temveč obramba hrbtenice EU.

Obstaja pa še ena, pomembna in subtilnejša razlika: zahodne liberalne demokracije poznajo delitev oblasti. Vlada ne more delati, kar se ji zdi. Nad vlado je ustava, pravo, zakoni, ki jih vlada ne sme kršiti. Ravno to vladavino prava, ta liberalno-demokratični model »​rule of law« pa je tisto, kar želijo odpraviti populisti. Zato so nedeljske evropske volitve tudi priložnost, da se upremo populistični tendenci, ko ne bo več kvalitativne razlike med EU, Kitajsko in ZDA. Če se to zgodi, se o zavezništvih ne bo odločalo na podlagi idealov in vrednot, temveč na podlagi neposrednih in hitrih koristi. S tem, ko populisti rušijo EU, ljudem ponujajo suverenost na papirju, v praksi pa bo vsaka od malih držav nemočna nasproti velesilam.

Kje je Slovenija v EU?

Kje je v tej globalni zgodbi, v časih digitalizacije, ki bodo zelo spremenili naša življenja, naše mesto pod soncem? Kaj lahko dobimo, na kaj moramo biti pozorni in kaj so naše priložnosti?

Sloveniji je uspel zgodovinski dosežek, da je prišla v samo jedro Evrope: smo ena od 28 članic Evropske unije, smo ena od 26 članic schengenskega območja, smo ena od 19 držav evroobmočja. Julija 2021 bomo drugič prevzeli predsedovanje Svetu EU.
Na simbolni ravni to pomeni, da sedimo za isto mizo z drugimi članicami in soodločamo o naši usodi. V avstro-ogrski monarhiji in SFRJ so imeli Slovenci velikokrat občutek, da njihov glas šteje malo ali nič. V EU sedimo pri ključnih vprašanjih za isto mizo. Spomnimo se samo na grško krizo, ko je članici EU grozil izgon, na celonočnih sejah smo bili poleg.

Evropska unija in Slovenija v njej si zaradi izkušenj zadnjih 15 let zaslužita vsaj to, da v nedeljo oddam svoj glas.