996 je v Evropi drag avto, na Kitajskem način življenja

Ali je sedanji način življenja v Evropi vzdržen? Se lahko nadejamo, da bo kakovost življenja na evropski celini vsaj še nekaj let na sedanji ravni? Imamo Slovenci boljšo alternativo, kot je Evropska unija? Čeprav se nam zdijo evropske možnosti in način življenja samoumevne, previdnega Evropejca vendarle spodbujajo k razmisleku o izzivih, s katerimi se bodo spopadali novi evropski poslanci. Vprašanje, kaj so naredili za nas, za naš način življenja, sedanje slovenske evroposlance namreč spravlja v resno zagato.

Model 996

Ko je nemška kanclerka Angela Merkel junija 2012 po celonočnem vrhu EU, na katerem so predsedniki vlad razpravljali o ukrepih za rast in zaposlovanje evrskih držav, ki so bile še vedno v hudi gospodarski krizi, svojim državljanom predstavljala sprejete ukrepe, je opozorila: Evropejcev je 500 milijonov, kar predstavlja 8,7 odstotka svetovnega prebivalstva, ustvarimo 25 odstotkov svetovnega bruto proizvoda, uživamo pa 50 odstotkov vseh socialnih ugodnosti na svetu.

Merklova je s tem upravičevala svojo politiko odprtih vrat do migracij, a je opozorila predvsem na krizo EU. V negotovost je postavila samoumeven način življenja v Evropi. Bogata evropska celina za zdaj še vzdržuje visok življenjski standard. Socialno državo, mir, človekove in delavske pravice jemljemo za samoumevne. Vendar se na drugi strani sveta rojevajo nove velesile z drugačnim pristopom do dela, človekovih pravic in socialne države. Skrbeti nas mora to, da Evropa in z njo zahodni model življenja ne bosta mogla več dolgo konkurirati brutalnemu azijskemu kapitalizmu, ki ga najbolj slikovito povzame kitajski model 996. Torej v času, ko se v Evropi spogledujemo s šesturnim delovnikom, ko v Franciji protestirajo zaradi prevelike delovne obremenjenosti, na Kitajskem delajo od 9. ure zjutraj do 9. ure zvečer, in to 6 dni v tednu (996). Skrbeti nas mora predvsem to, da se s tem urnikom spogledujejo tudi v Indiji, Singapurju, Južni Koreji in še nekaterih drugih državah.



Ali v globaliziranem svetu lahko konkuriramo podjetjem, ki imajo tako delovno silo? Če pogledamo Forbesovo lestvico sto najinovativnejših podjetij, potem ne. Prvo evropsko podjetje je šele na 29. mestu, in sicer francoski Hermès International. Pred njim je na lestvici 19 podjetij iz ZDA, štiri iz Južne Koreje, dve kitajski in po eno iz Indije, Tajske in Indonezije. Evropa je stavila na tradicionalna podjetja, spodbujala je tradicionalno industrijo in se veliko prepozno zavedla razsežnosti digitalne revolucije. Najboljši strokovnjaki so drugje. Največ tehnoloških podjetij je v Silicijevi dolini, a zaposleni še zdaleč niso zgolj Američani. S svojo odprtostjo so znali pritegniti najboljše kadre z vsega sveta. Žal konkretnih razprav o prihodnosti Evrope, razen povsem abstraktnih, brez konkretnih ciljev in na ravni marketinških izjav »želimo biti najrazvitejše gospodarstvo na svetu«, od sedanjih (ne zgolj slovenskih) evropskih poslancev ni slišati. Vse je samoumevno.

Ne morem se znebiti občutka, da je bila evropska celina v zadnjih 500 letih, ali pa vsaj od razsvetljenstva, zelo ambiciozna in samozavestna. Nekoč so narodi, ki zdaj sestavljajo jedro EU, imeli pogum spreminjati svet. To se je dogajalo tako v dobrem kot žal tudi v slabem smislu. Danes pa se Evropejci vse bolj zapiramo v lastne nacionalne meje, tudi v svojih glavah. A svet se še naprej spreminja. Le da ga tokrat spreminjajo drugi.

Zaradi pomanjkanja ambicij in samozavesti se ne znamo opredeliti do evropskega načina življenja in evropskih vrednot, za katere ne vemo prav dobro, ali bi jih branili ali raje zamenjali, predvsem pa ne razumemo, da si takšne vrednote lahko privoščimo le zato, ker imamo takšno blaginjo. Evropejci si arogantno domišljamo, da so naše, evropske vrednote, fundamentalne in edine zagotavljajo pravično družbo. Zato nanje gledamo skoraj religiozno in ne razumemo, da ima preostali svet drugačne vrednote; kar je sicer boljše kot model ZDA, ki za širjenje svojih vrednot uporabljajo vojsko in globalizacijo. Velesile, kot so Kitajska, Rusija in Indija, razumejo vrednote kot element, ki pripomore k stabilnosti družbe.

Drugi vzrok za krizo EU je pretirana birokracija. Pravila in paragrafi so preglasili idejo združene Evrope. Zato je povsem upravičeno pogledati, kdo in kako jemlje EU resno. Kriterij za to so prav prihajajoče volitve za evropski parlament. Je Bruselj odlagališča odsluženih in zaslužnih političnih kadrov ali odskočna deska ambicioznih mladcev in mladenk za naskok na najvišja politična mesta v domači državi? Pretežni del sedanjih kandidatov za evroposlance kaže veliko pomanjkanje evropske perspektive in ambicije.

Slovenija kot prostor priložnosti

Boljše ideje, kot je EU, nimamo. Slovenija boljše alternative, kot je članstvo v EU, nima. Vprašanje je, ali imamo pogum, da znamo članstvo izkoristiti za razvoj države in v korist državljanov.

Slovenski politiki zelo radi kot vzrok za odsotnost svoje vizije poudarjajo, da je Slovenija po včlanitvi v EU in Nato leta 2004 in prevzemu evra 2007 izgubila svoje strateške cilje in da zdaj nimamo več ideje, kam naj gremo. Si predstavljate, da bi švicarski politiki rekli: »Že 75 let ni bilo nobene svetovne vojne, ne vemo več, kako naj uresničujemo svoj strateški interes nevtralne države, Švica nima več izzivov in ciljev«?

Odgovor, kaj je strateški cilj in kaj je nacionalni interes Slovenije, je zelo preprost: čim večja blaginja državljanov, čim večja blaginja srednjega razreda. To pa pomeni državo, v kateri bodo javne storitve od zdravstva do izobraževanja na visoki ravni, kjer bo okolje za mlade tako privlačno, da bodo iz drugih držav mladi prihajali v Slovenijo, ne pa mladi Slovenci odhajali v druge države, kjer bodo imeli upokojenci dostojne pokojnine brez nujnih socialnih pomoči in kjer bo poslovno okolje spodbujalo in omogočalo razvoj uspešnih podjetij. Ali v soočenjih kandidatov za evroposlance slišite konkretne rešitve za te izzive?