Če je šel bik, naj gre še štrik

Slovenske bolnike (to se pravi skoraj vse Slovence) je zadnje dni na levi nogi ujela novica z onkološkega inštituta, da bodo delali malo drugače. Doslej je bolnik pri njih v enem dnevu opravil pregled, takoj zatem pa še terapijo. Z eno vožnjo do Ljubljane je ubil dve muhi. Od zdaj se bo moral voziti dvakrat, prvič za pregled in drugič za terapijo. Če hoče kdo razumeti, kaj pomeni takšna odločitev, naj vpraša najbližjega onkobolnika ali pa tistega, ki ga vozi na terapije in preglede.

Na področju onkologije ima slovensko zdravstvo sicer veliko medicinskih uspehov, ampak s tistimi, ki skrbijo za organizacijo in zdravstveni sistem, pa ta država nima ravno sreče. Onkološki bolniki in vsi njihovi bližnji si še te nesreče res ne zaslužijo.

Politike in njihove pomočnike očitno veliko bolj kot vsi zdravstveni organizacijski izumi zanimajo tanki in naboji. Vodenje države in njenih poslov nasploh vse raje prevzemajo generali, obramboslovci vseh barv in njihovi podčastniki, ki se vojaško razumejo na vse. Ne samo na zdravstvo in šolstvo, tudi na povsem nepotrebno kulturo, socialo in predvsem na – denar. Zato je v svetu tako, kot je. Več milijard bomo zapravili za bombe in topove, varnejši bomo. Če bi po kakšnem naključju investirali v onkologijo, to ne bi bilo zato, da bi bilo bolnikom lažje, ampak zato, ker bi se to vojaško izplačalo. Če bi dali kaj denarja zdravstvu, bo to na prvem mestu za čelade, plinske maske in neprebojne jopiče. Mostov ne bodo širili zato, da bi se ljudje hitreje pripeljali v službo, bolnišnico ali na kakšen bognedaj kulturni dogodek, ampak zato, da bi lahko tanki bolje tlačili grudo. V primeru sile bi potem te mostove še pravi čas lahko porušili. Tako bi dvojno koristno porabili vojaški denar – najprej za mostove in potem za dinamit.

Evropski generali se ne pogovarjajo o tem, na kakšen način se bomo sovragu postavili po robu, kako ga bomo prelisičili, zvabili v past ali na rob prepada, preusmerili njegovo pozornost, ampak samo o milijardah in odstotkih BDP. Generali so postali politični ekonomisti in finančni specialisti. O tem, da je David s fračo ugnal Goljata, da so Krpani, ki so se borili s srcem in pametjo, skoraj vedno premagali tudi najbolj krute Brdavse, o tem ne slišijo radi. Nasprotno: če bi jim iz Slovenije uspelo na vojaške račune iztisniti pet milijard evrov, bi bili le pogojno varni. Še bolj potencialno varni bi menda bili, če bi vojaškim profesorjem namenili deset milijard. Če pa bi nam uspelo zbrati sto milijardic, bi si morda že lahko privoščili kakšno vojnico. Na primer takšno za priključitev celotne nekdanje cone B iz Istre.

Pozabite na okolje in zeleni prehod, na prevoze onkoloških bolnikov v Ljubljano, pozabite na povsem nepotrebno kulturo in na Metelkovo, pozabite na vprašanje, kdo je leta 2012 znižal pokojnine (menda jih sploh niso, ker so itak visoke), ali na to, da bi bili bolniki lahko v istem dnevu deležni pregleda in terapije hkrati, pozabite na čakalne vrste, na ceste, vlake in omrežnine. Generalov ne zanima ta drobiž. Zanimajo jih nafta, minerali, riviera in ... milijarde!

Kramp se vsak dan šopiri, da ima pri tem pokru vse karte v rokah, a si je prejšnje dni vseeno malce premislil in bo carine proti Kanadi in Mehiki uvedel en mesec kasneje. Ne zanimajo ga padci vrednostnih papirjev, padec prodaje tesel, padec prodaje v Kanado in vsi ukrepi, ki jih uvajajo še vse druge napadene države. Kakšna škoda, da si tako premišlja. Pa tako lepo je začel! Amerika res ni ravno daleč, da postane proletarska.

V teh časih Krampovega očitnega omahovanja bi morda koristilo, če bi ga koalicija nejevoljnih pozvala, naj upošteva star slovenski pregovor: Kamor je šel bik, naj gre še štrik. Če je že napovedal carine, naj jih vendar zaračuna in podvoji! Naj ustavi trgovino, da bomo lahko občudovali razvoj ljubezenske romance med njim in milijarderji. Potem lahko samo še mirno čakamo ob reki, da voda naplavi truplo tega novega krasnega sveta, da milijarde odnese, da vsak Kitajec že s kolesom prehiti vsako teslo.

Kramp potem lahko v obupu sklene trojni pakt s Kremljem, Budimpešto in Rimom, zamenja Zelenskega in poker z Grenlandijo, Panamo in Kanado se lahko začne. Prijatelja Vladimiroviča vedno zasrbijo karte velike carske Rusije. Na kvartopirski žur povabimo še Kitajce. Tedaj bo najkasneje jasno, kaj pravzaprav prinašajo te milijarde, kdo je general, kdo fašist in kdo partizan.