(SATIRA) Gneča smešnega, strašnega in neumnega

Zadnje čase se res ne morete pritoževati, da je dolgčas. V to gnečo smešnega, strašnega in neumnega se je vmešal še Janez Vemokateri, ki nas je razvedril z napovedjo še enega referenduma. Razumljivo, skoraj bi povsem pozabili nanj. Čakali smo, da piskne iz pozabe. Celo Janeze namreč veliko bolj navdušujejo smešnice Velikega diktatorja 2, v katerih zvemo, katero državo bo zvečer naskočil, komu bo prilepil višje carine, koga bo izgnal iz rodnih krajev, kje bo gradil plastične riviere, komu porušil hiše, komu podražil kurjavo in koga bo vrgel iz služb. Naš Janez, senca sence strašnega Krampa, tone v pozabo. Nazadovanje lahko človeku povzroči kompliciran odtegnitveni sindrom, nevarno frustracijo kot posledico strmoglavljenja vrednosti lika in podobe enega in edinega, najbistrejšega, najlepšega ter nezamenljivo ljubljenega. Priložnost za rahlo rehabilitacijo pozabljenega vodja je kot nalašč padla na Prešernov praznik in odprtje prestolnice kulture, ki na žalost ni v Grosuplju, ampak na rdeče okupiranem primorskem ozemlju.

Zdaj je idealen trenutek za krampovsko potezo v Donaldovem duhu: pobudo za referendum o dostojnih penzijah, ki jih ta rdeča golazen želi zrihtati kakim desetim, morda 33 ali celo 49 pesnikom. Za spodobno življenje ubogih kreatur je ta zavožena pretežno primorska klika namenjena zapraviti polnih 180.000 evrov. Nagradili bi kulturne marksiste, ki podpirajo palestinske teroriste. Napočil je trenutek, da razgalimo vse krivice, ki se godijo slovenskim upokojencem.

S tem zadnjim stavkom se strinjam z Janezom, Ivanom in vsemi drugimi grimsi. V naši agenturi smo sklenili podpreti referendum o penzijah, če se bo vprašanje glasilo takole: Ali ste za to, da se odpravi krivično znižanje pokojnin iz leta 2012 na 57-odstotni odmerni odstotek, in sicer tako, da se vsaj kakim 150.000 oškodovancem z obrestmi vred za nazaj poravnajo vse izgube, ki so nastale po znižanih pokojninah?

Na referendumu bi lahko odločali še o carinah na vse poneumljajoče hollywoodske filme, na vse okupatorske vojaške baze in vaje na evropskih tleh, na ameriške avte, na iphone, apple, google, x-e, mete, kokakole, hamburgerje in preostalo škodljivo šaro. Morali bi uvesti strog nadzor nad vsemi ameriškimi turisti, ki prihajajo v Evropo, saj zdaj ne vemo več, ali ne prihajajo kot okupatorji ali celo zato, da bi kaznovali evropske tožilce in sodnike. Iz braniteljev demokracije so se v eni sami inavguracijski kristalni noči prelevili v okupatorje. Po zaslugi velikega diktatorja je postalo dokončno jasno, da so trumpovci vsaj toliko, če ne bolj, nevarni kot putinovci, kajti Putin zahteva le nekaj ukrajinskih regij, veliki diktator pa bi zasedel tri četrt Danske, celo Kanado, okrepil vse okupatorske baze v Nemčiji, Italiji, na Poljskem, v Španiji in še kje. Za vlogo sužnjev pa bi morali hkrati še dodatno plačevati in klečeplaziti. Ne vemo niti, kam bi preselili nekaj sto milijonov teroristično neubogljivih Evropejcev. Slovenski trumpisti želijo preprečiti nesporazum, zato mu visoko dvigajo roke v podporo in začenjajo kristalno noč z referendumom na dan kulture, da jih ne bi doletela kazen novega preroka.

Pohitite z motivilcem, saj nikoli ne veste, kdaj vas doleti omrežnina nanj. Foto: florianfrey/Shutterstock Foto

Pred dvema dnevoma smo na koprski tržnici lahko občudovali pogumno branjevko, ki je za kilogram motovilca brez trohice slabe vesti zahtevala 24 evrov. Toliko, kot stane kilogramski brancin. Ko trgovci zblaznijo in jim je gladko vseeno, kaj pravi statistika o rasti cen hrane, se na Hrvaškem zgodi bojkot trgovin. V Sloveniji bojkotirajo trgovci. Tokrat so za dva dni zaprli trgovine, ko pa se prazniki ujamejo z nedeljo, jih brez pomislekov zaprejo tudi tri dni zapored. Nič čudnega, da v takšni kombinaciji bojkotov še najbolj trpijo parkirišča italijanskih trgovcev. Italijani postanejo na takšne dni (še posebno pred dnevom enostranskega spomina na fojbe) živčni, saj jim hrvaški in slovenski kupci najprej zasedejo parkirišča, potem jim izpraznijo police in s tem dodatno vplivajo na višje cene, ki pa so še zmeraj vsaj deset odstotkov nižje kot v Sloveniji.

Kaj storiti? Enostavno: začnite sejati motovilec. Magari na balkone. Sejte čim prej, dokler agencija za solate še ni uvedla posebnih omrežnin za motovilec. Nikar se ne smejte! Tudi selitev dveh milijonov ljudi iz Gaze se je zdela do prejšnjega tedna halucinantna. In vendar se vse vrti v to smer. Novih prerokov pa ne manjka.