(SATIRA) Z vinjeto hitreje kot z vlakomz Goričkega v Piran

Ljudje najbolj uživajo, ko jim mediji posredujejo statistične podatke pristojnih finančnih institucij in statističnega urada o letni inflaciji in povprečni rasti cen. Lepših novic ni. Številni komaj čakajo nanje, saj sprožajo ugodje in pozitivne vibracije v njihovi duši.

Prejšnje dni smo na primer izvedeli, da je stopnja inflacije v naši državi lani znašala 1,9 odstotka, povprečna letna rast cen je bila 2-odstotna. Na mesečni ravni pa so se denimo decembra cene celo znižale. Resda za komaj 0,3 odstotka, ampak podarjenemu konju in nižjim cenam ne bomo gledali v zobe. Kako pridejo do tako lepih številk, ne bomo ugibali, ker so formule prezapletene in jih mi povprečneži ne bi nikoli spravili v svoja povprečno inteligentna podstrešja. Presenetljivost omenjene kreativnosti je v tem, da so inflacijske stopnje ponavadi v obratnem sorazmerju od tendence napihljivosti. Objavljene inflacijske stopnje so praviloma precej nižje od pričakovanj kmečke pameti.

Podobno nizke stopnje rasti cen nas čakajo tudi letos. Če pogledamo samo cene bencina, lahko ugotovimo, da so se te v času od 30. januarja lani do letos povišale za 10 odstotkov. In to po tem, ko je kralj sporočil, da se bodo znižale. Cen elektrike raje niti ne omenjamo. Smeti v Ljubljani bodo dražje za zanemarljivih 15 do 20 odstotkov, voda pa za deset. Zgovorna je tudi javna poraba. Piranska občina je s svojim proračunom za 2025 napovedala samo 51-odstotno povečanje porabe iz občinske blagajne, koprska in izolska občina 28-odstotno rast odhodkov. Tudi rasti plač so povsem usklajene z inflacijskimi dosežki. Minimalne plače, penzije in druge revščine bodo uskladili za dva ali tri odstotke. Plače javnih uslužbencev, še bolj funkcionarjev, pa se bodo okrepile za 15 do 35 odstotkov. Ampak na koncu bo inflacijska stopnja ostala v mejah statistično napovedane idealne dvoodstotne rasti. In to je tisto, kar nas še posebej veseli. Če bi po kakšnem naključju objavili, da znaša inflacija 10, 20 ali, bognedaj, celo več odstotkov, bi to pomenilo konec sveta. Idiličnega inflacijskega počutja ne pokvari niti kitajski deepseek, ki je v enem samem dnevu z zanemarljivim vložkom ameriškim tehnološkim velikanom odpihnil 600 milijard dolarjev. Za svetovno ravnotežje je ključnega pomena, da ostane napihljivost 2-odstotna in da se povprečne penzije lahko zvišajo za celih 46 evrov.

(SATIRA) Raje je en dan lev kot sto dni ovca

Romantični jugouporniki se v takih okoliščinah odločajo za protest ali pa za bojkot trgovin, ko Hrvati za svoje nakupovalne košarice odštejejo tretjino več kot z nakupi v Sloveniji (da o cenejših nakupih v Italiji ne govorimo). Slovenci jim bomo že kako vrnili uslugo za opravljene trgovinske ofenzive. Če ne takoj že te dni s polnjenjem 15 centov cenejšega goriva na hrvaških črpalkah, pa najkasneje julija in avgusta z vsako sladoledno kepo, vsako sardelico na žaru in z vsakim vrčem piva.

Hrvaške, celo slovenske) košarice so pretežke, zato so polne italijanske obmejne trgovine Slovencev in Hrvatov. Foto Jože Suhadolnik

Od Hrvatov se z rahlo zamudo uči celo sam kralj Donald II. Mehiški zaliv bo njegov Google preimenoval v Ameriškega. Glede na majhnost zaliva v primerjavi s ponovno velikostjo Amerike bi ga lahko preimenoval tudi v Ameriško valo. Od vale do aneksije Mehike, kot nove ameriške kolonije, je samo še korak. Upravičeno, saj imajo ravno ZDA največ zaslug, da so Mehičani obvarovali svojo neodvisnost pred kruto prosvetljenim absolutizmom habsburškega cesarstva.

Inflacije na prvi pogled ni zaznati na slovenskem avtocestnem križu. Za vinjeto bomo te dni še zmeraj plačali toliko, kot smo lani. Kako hitro se bomo s takšno vinjeto vozili po slovenskem cestnem križu, bomo kmalu občutili v svojih štirikolesnih polžjih hišicah. Takoj po tem, ko bo Dars pobral večji del cestnih »omrežnin«, bo to omrežje začel mašiti. In to na več koncih kot lani. Če se nam je še lani nekako uspelo prebiti iz močvirnate Emone do morja ali do briških češenj, bo želja po uživanju v evropski kulturni prestolnici marsikoga minila. Za dve leti bodo zožili cesto pod Nanosom. Cesto proti morju bodo zamašili na treh koncih, proti Štajerski nekaj podobnega.

V vsej cestni zmedi smo veseli, da še ni povsem prevladala teorija, po kateri imamo v Sloveniji zastoje na cestah samo zato, ker naj bi imeli preveč cest. Ti cestni filozofi uspešno zavirajo gradnjo cest že pri pripravi projektov. Imajo prav. Če bi zaprli vse ceste, zastojev sploh ne bi bilo več. Veselite se zato, ljudje, dokler imate vinjete, ker bi sicer morali čakati na vlak, ki z Goričkega v Piran ne pripelje nikoli.