Brez evropske perspektive

Če lahko gre kaj narobe, bo narobe tudi šlo. Če kje najslavnejši Murphyjev zakon res velja, velja na območju Balkana. Države območja, ki mu glede na zgodovinske izkušnje povsem upravičeno rečejo tudi sod smodnika, kot enega od izhodov iz svoje brezizhodnosti vidijo tudi Evropsko unijo. Bruseljski birokrati so ljudem iz soda smodnika že tolikokrat dali vedeti, da jih njihova družba ne zanima, da se je vnema Balkancev za približevanje EU in sprejemanje evropskih norm na vseh področjih že pošteno ohladila.

Tisti Balkanci, ki si želijo evropskega življenja in evropskega standarda, so pobrali šila in kopita in vsa spričevala ter odšli v Evropo služit svoj kruh vsakdanji. Če se pogovarjate z dijaki in študenti v Bosni in Hercegovini, Srbiji, Črni gori, Severni Makedoniji ali na Kosovu, vam bo vsak zelo kmalu v pogovoru povedal, da si želi po koncu šolanja čim prej oditi nekam v Evropsko unijo, Švico, Združene države Amerike, kamorkoli v razviti svet, samo doma nočejo ostati. Doma ostajajo stari, nemočni in neizobraženi, ki volijo vedno iste obraze, ti obrazi pa že četrt stoletja kujejo politične dobičke s cenenimi delitvami in strašenjem ljudi pred tistimi druge narodnosti, druge vere ali drugačnih političnih prepričanj.



Tveganja, ki jih s seboj prinaša priključitev vseh držav Zahodnega Balkana z vsemi njihovimi kompleksnimi problemi vred so za Evropsko unijo precej manjša od tveganj, ki jih utegne povzročiti to, da te države pusti zunaj unije. Počasen širitveni proces je že pustil posledice in privedel do povečanja zadržanosti do EU ter krepitve avtoritarnih režimov v regiji. Opozorila iz prejšnjih dveh stavkov so poznavalci regije manj poznavalskim evrobirokratom poskušali dopovedati že ničkolikokrat. Toda zdi se, da Bruslja Balkan ne zanima, dokler ne zaropotajo vojaški škornji in gosenice tankov. Ko se sod smodnika vžge, ga je zelo težko pogasiti, vsaj to bi se iz zgodovine lahko naučili snovalci širitvenih strategij v Bruslju.

Tudi precej realistična tolažba, da so ljudje v regiji siti vojn in da so obubožane države preveč revne za vojne avanture, je zgolj tolažba in nič več. Ker, če kaj lahko gre narobe, bo narobe tudi šlo. Najbolj znana Murphyjeva modrost je gotovo prišla na misel tudi predsedniku Borutu Pahorju, ko je pred časom prišlo v javnost, da je člane predsedstva Bosne in Hercegovine spraševal o možnosti za miren razhod Bosne in Hercegovine. Pahor se je namreč trudil na Brdu pri Kranju za skupno mizo posesti voditelje držav Zahodnega Balkana, da bi se umirjeno in dostojno pogovorili o evropski perspektivi Balkana, zaradi njegovih vprašanj in zamisli o spreminjanju meja iz tako imenovanih non paperjev pa so se pogovarjali o odprtih dvostranskih vprašanjih.



Pobuda Brdo-Brioni, ki sta jo skupaj zasnovala takratni premier Slovenije Pahor in hrvaška predsednica vlade Jadranka Kosor, ima dober namen. Hrvaški predsednik Zoran Milanović je povedal, da je namen Slovenije in Hrvaške, kot dveh edinih članic EU v družbi teh držav, pomagati sosedom pri vstopu v evropske integracije brez prevelikih komplikacij. Milanović je ob tem spomnil, da niso vse države na isti točki. Severna Makedonija, ki se pogaja o članstvu, se je znašla pred nemogočo blokado sosednje Bolgarije. »Če je cilj, da uničiš šibkejšega od sebe samo zato, ker je šibkejši, se to težko dobro konča,« je poudaril Milanović.

Čeprav sta Slovenija in Hrvaška težko komurkoli v regiji zgled enotnosti in vzajemne pomoči pri vstopanju v EU, kaj šele zgled pri reševanju nerešenih vzajemnih vprašanj, je hvale vredno, da se nekako trudita pomagati sosedam. Toda, če bi kot članici EU Slovenija in Hrvaška res hoteli pokazati pravo voljo in pogum za pomoč majhnim in šibkim, bi v deklaracijo na Brdu vpisali tudi ostro obsodbo bolgarskih pogojev za pogajanja s Severno Makedonijo.