Neomejen dostop | že od 9,99€
Priznam, da so mi zadnje čase po glavi rojile neopravičljivo grde misli, fantaziral sem, kako bi bilo »super«, če bi nenadoma, največ v nekaj dnevih razmika, umrla Jean-Luc Godard in Bob Dylan. Prvi je bil rojen leta 1930, drugi leta 1941, ampak ker je Zimmerman živel seks in droge in rokenrol življenje, bi se švicarskemu enfant terriblu pred vrati svetega Petra morda lahko pridružil predčasno.
To bi bil nekrolog! Dve ključni umetniški in politični figuri 20. in 21. stoletja, najboljša in najbolj nadarjena ustvarjalca ter kritična misleca svojega časa, bi ob istočasnem slovesu podrla zapornice in sprožila val dialektičnih in memoriam posvetil, primerljivih le še s tragičnim 30. julijem 2007, ko sta se na isti dan poslovila Bergman in Antonioni.
Kakšna britanska monarhija neki, zadnja dva tedna sta bila slaba za Švicarje; poslovili so se, dokončno ali simbolno, trije neponovljivi umetniki, dva filmarja, Godard in Alain Tanner, ter teniški šampion Roger Federer, ki je, kot se temu reče, lopar postavil v kot. Če kdo dvomi o estetski vrednosti Federerjevih javnih performansov, ga bom prijazno napotil na esej Davida Fosterja Wallacea iz knjige To je voda in drugi eseji.
Celoten članek je na voljo le naročnikom.
Vsebine, vredne vašega časa, za ceno ene kave na teden.
NAROČITEObstoječi naročnik?Prijavite se