V nadaljevanju preberite:

Dogodke v zvezi z nedavnimi množičnimi aretacijami iranskih razumnikov, umetnikov in disidentov je vredno pospremiti z anekdoto, ki posredno ponazori vse bolj kafkovsko situacijo v islamski republiki.

Novembra lani je na Liffu zmagal iranski film Pohodi plin!, prvenec Panaha Panahija, sina slovitega, več kot desetletje onemogočenega cineasta Jafarja Panahija, ki ga celo filmsko manj razgledani publiki verjetno ni treba (več) predstavljati. Jafar Panahi se je od obsodbe na šest let zaporne kazni (odslužil jo je v hišnem priporu) in dvajsetletne prepovedi ustvarjanja že tolikokrat znašel med udarnimi političnimi novicami, da je postal simbol tihega upora proti hipokriziji iranskega režima. Sin Panah je šel po očetovih stopinjah, očaral svetovno filmsko občestvo in pobral kopico mednarodnih nagrad. Na Liffe mu sprva ni uspelo priti, toda ob novici o nagradi se je takoj odzval in rezerviral čas za prihod v Ljubljano. Nakar je nastopila cona somraka, alegorija režimskega nadzora nad umetniki, ki pa se ni manifestirala v obliki kakšne službe za nacionalno varnost (čeprav Pohodi plin! dokaj neposredno kritizira režim), temveč v podobi neverjetno zoprne in arogantne francoske agentke, ki nas nikakor ni spustila v neposredno komunikacijo z nagrajencem. Dogovarjanje o njegovem prihodu je moralo potekati prek nje, kar se je nazadnje izkazalo za usodno; ob večurni zamudi vzleta s teheranskega letališča je Panah Panahi, prestrašen, da bo ob prestopu v Nemčiji ostal brez povezave, ostal doma, čeprav mu je služba za goste takoj našla nadomestni let za Ljubljano.