Razvajanje

Zbujanje sredi noči ni vedno posledica strah vzbujajočih znamenj duševnega in telesnega popuščanja. Ne izvira nujno iz mističnih ozadij ali v brezna podzavesti zakopanih travm. Če se ob štirih zjutraj iz teme, nižje od postelje in višje od vhodnih vrat, oglaša proseče mijavkanje, to najbrž ni trop duhov, ki razgrajajo, ampak domača mačka sredi stopnic. V sladkem spancu ji je nenadoma iz podzavesti šinilo v glavo, da njej podobne večje in manjše zveri ponoči lovijo. Nič zato, če je pozno zvečer, čisto v nasprotju z načeli zdravega prehranjevanja, že šestič tisti dan večerjala. Če pokliče narava, se ne da spati.

Ko mačka s svojimi fluorescentnimi očmi izgine v temo, ki jo že pije jutro, se spanec prijazno prikrade nazaj, a ne za dolgo. Vreščanje divjih rac, ki iz dobro slišnih razlogov ne spadajo med domače ptice pevke, ampak med vodne ptice iz družine plovcev, tako kot gosi in labodi, nadležno glasno in nezmotljivo jasno sporoča eno samo zahtevo: zajtrk! Dolgočasni meni jih nikoli ne razočara: koruza zjutraj, opoldne in zvečer, in če bi bila služinčad na terasi voljna streči še vmes, toliko bolje. Race na vodi na vso moč poskušajo preglasiti zelenci, sinice, pastirice, kosi in drug drobiž, ki neučakano leta v svojo krmilno hišico in čaka sončnice. Pa kaj, če je poletje; pa kaj, če jim pogrnjena miza narave ponuja kobilice in mušice, ličinke in vešče, že suhe jagode črnega ribeza in semena odcvetelih trav in rož.

Na travniku, ki se nagiba k rečici, nekaj čapelj telovadi. Zvijajo vratove, brskajo po travi, potem pa nepremično stojijo in čakajo. Čaplja ima tako gibljiv vrat, da lahko ujame hrano in da si lahko čisti in neguje perje. V čapljinem vratu je do 17 vretenc, v labodjem do 25, sesalci pa jih imamo samo sedem. Zato se zmeraj oziramo nazaj. Ko še labod, največji in najtežji leteči ptič, ki na rečnem bregu počiva po napornih družinskih opravilih, stegne svoj strašljivo dolgi kljun in z roke pobere kruh, dojamem nauk tega dne: nismo sladkosnedi samo ljudje. Ker obilje nikoli ni trajno.