Prihodnost bo fleksibilna ali pa je ne bo

Je to sploh še moderna politika, ko pa je v osredju toliko cirkusantov? Je to mar že ladja norcev, ko pa se brez temeljite razprave hiti v nepredvidljivo prihodnost?

Opolnoči se bo v francoski narodni skupščini »predčasno končala« razprava o predlagani pokojninski reformi. Ni potekala niti konstruktivno niti spoštljivo, saj ni manjkalo naelektrenih akrobatskih točk, med katerimi je opozicijska politika poskušala za vsako ceno, z nepreštevnimi amandmaji, blokirati razpravo – in je ne pripeljati niti do zloglasnega 7. člena zakonskega predloga, po katerem naj se Francozi ne bi več starostno upokojevali pri 62 letih, ampak pri 64. Potem bo šlo besedilo, do katerekoli točke  ga že bodo prignali nocoj, avtomatsko v senat.

Povedno je, da je okoli 18.000 od 20.000 amandmajev vložila Nepokorna Francija, skromnih tisoč jih je pozneje sicer umaknila, in čeprav so naknadno večino potegnili nazaj tudi socialisti in podobno še komunisti, opozicija s tem ni prispevala k politični razumnosti. Drugače, 71-letni Jean-Luc Mélenchon, vodja levičarske Nepokorne Francije, je še v četrtek negodoval nad lastnimi poslanci, češ da je umikanje amandmajev nerazumljivo ... A še manj pripravljenosti na konsenzualne rešitve se zdi na vladni strani, saj se je ta izhodiščno – in za mnoge nedemokratično – odločila, da bo, kot omogoča člen ustave 47.1, pokojninsko reformo spravila v veljavo za vsako ceno: po posebnem parlamentarnem postopku, hitro, v 50 dnevih. Zdaj lovijo roke, najsi je debata v narodni skupščini končana ali ne ... Kakor je razumeti pravne razlage, ustavnost ni nujno pod vprašajem, sploh pa macronistična vlada lahko izpelje reformo do konca tudi mimo parlamenta; to ji omogoča člen 49.3.      

V popreproščenem jeziku

Medtem kriči ulica. V četrtek je znova protestirala, že petič v nekaj tednih, a če je soditi po preštetih protestnikih – sindikalisti so jih po vsej državi zabeležili 1,3 milijona, notranje ministrstvo le 440.000 –, se je socialno gibanje že nekoliko upehalo. Ah, ne, je zaznavati odkimavanje, te dni so bili le številni državljani na zimskih počitnicah, na dobri paši pa človek pozabi celo na redne skrbi, kako bi ga lahko takrat žulil bolj ali manj oddaljeni pokoj?! Pa saj gre tudi pri vprašanju upokojevanja delno za proslulo francosko radost do življenja, vendarle ne živimo, kakor se lepo sliši floskula, za to, da bi delali do bridkega konca, ampak delamo, da nam je v fino. Poslanec Nepokorne Francije Aurélien Saintoul je v svojem izvajanju o garanju, bivanju in smrti v ponedeljek segel tako abotno daleč, da je ministra za delo Olivierja Dussopta označil kar za »morilca«: zato ker nekateri umrejo na delovnem mestu. Za kazen si je »pridelal« suspenz ...            

A najhujši »antikapitalistični« upor je menda še pričakovati. Sindikalisti in na levici grozijo, kako bodo, če ne bo vlada umaknila pokojninske reforme, poskrbeli, da se bo 7. marca družba (ekonomsko) docela ustavila. Da je tako tudi prav, meni, vsaj po raziskavi inštituta Elabe za BFM TV, 58 odstotkov Francozov, 41 odstotkov jih je proti, še odstotek ne ve, kaj naj si misli. Tisti, ki zahtevajo umik reforme, se ogorčeni spotikajo, češ da se v demokraciji ne vlada proti ljudem, zato se predsednik Emmanuel Macron in premierka Élisabeth Borne, ki menda poslušata samo nasvete milijarderjev, nevarno igrata z ognjem. Na vladnem bregu se odzivajo, češ, ulica pač ne more narekovati politike. Volivci so Macronu z izvolitvijo podelili mandat, da izpelje, kar je predvolilno napovedal, sploh pa da je treba pogledati čez domače planke: marsikje delajo dlje.

Da bi pokojninska reforma odnesla vlado, celo predsednika Emmanuela Macrona, ki mu lepijo nalepko »predsednik ultra bogatih«, ni verjetno, čeprav je v teoriji mogoče. A v praksi ju, kakor razmišlja francoski vir, ohranjajo trdno v sedlu institucije. Kjub temu je skrajna desničarska Marine Le Pen v sredo napovedala, da bo njen Nacionalni zbor poskušal spodnesti garnituro Élisabeth Borne, najbrž z zavedanjem, da bi za prekuc morali pridobiti na svojo stran še druge parlamentarne skupine, tudi radikalno levico. Si je sploh mogoče predstavljati, da bi levi in desni ekstremisti zapihali v en rog in izglasovali nezaupnico vladi? Ne ravno, kajti med njimi je toliko ideološkega prezira, da jih najbrž ne more povezati niti najhujši skupni sovražnik, ne le oponent. Zamislimo si, kako bi bilo to videti pri nas: če bi si roko podali najbolj ekstremni desni in levi manipulanti z narodom in raje niti ne pomislimo na vse strahotno, kar se je iz tega že izcimilo v preteklem stoletju ... A ni smiselno razmišljati o črnih družbenih scenarijih, hvalevredno je, da so bili sčasoma izbojevani plemeniti boji: plačani dopust, osemurni delovnik, prepoved dela otrok. Hkrati se zlagoma daljša tudi življenjska doba: leta 1946 so Francozi v povprečju dočakali 60 let in Francozinje 65, lani 79,3 oziroma 85,2 leta. Kako potem ne bi delali dlje in vsaj nekateri z veseljem?

Kaj pa če imajo prav pesimisti kot filozof Michel Onfray, ki fatalno opozarjajo, da se zahodna civilizacija sesuva in spet vse bolj spominja na, kakor je naslovil eno od svojih knjig, ladjo norcev? Najsi jo kapitani brezglavo usmerjajo v radikalno desno ali v skrajno levo stran, lucidne razsvetljenosti ni mogoče zaznavati v javnem ospredju ... Onfray sicer razumno presoja, da je v Franciji upokojevanje že pri 60 letih čisto »ustrezno«, saj da je denarja dovolj, če bi le multinacionalke solidarno delile dobiček – in predvsem če bi že končno začeli pravilno razmišljati o delu. Odnos do njega se je v zadnjih letih korenito spremenil, a ne le zaradi dela na daljavo, ampak današnji mladi drugače dojemajo službo, kakor so se je lotevale generacije nekoč, manj identitetno in usodno, zato pa precej bolj premišljeno, kaj je vredno početi v življenju in česa ne, kaj se izplača delati, kako vneto in dolgo, tudi za koliko. Zidar in filozof najbrž ne bosta pri 64 letih nikoli enako življenjsko zgarana ...

Preden francoska politika na novo zareže v svoj zastareli pokojninski sistem, bi bila gotovo nujna temeljita in poglobljena debata sociologov, filozofov, zgodovinarjev, ekonomistov in še vseh drugih strokovnjakov, ki znajo moderno razmišljati o nepredvidljivosti prihajajočega sveta in mestu dela v njem.      

Prihodnost bo fleksibilna ali pa je – individualno, tudi kolektivno – ne bo.