V popreproščenem jeziku

Neznosno je poslušati ljudi, ki bi morali konstruktivno razpravljati, a se sploh nočejo poslušati – in tako je slišati predvsem nizkotni cinizem in pokroviteljsko vzvišenost, nagajanje, tudi blokiranje za vsako ceno in vztrajanje na okopih kot pri fiksni ideji. Še težje je prenašati vse to, ko tako radikalno vsaksebi in militantno drug proti drugemu deluje politika. Zakaj se potem čudimo, da je udeležba na volitvah vse prevečkrat prenizka in se zdi sodobna demokracija vse manj demokratična?

Tudi Francozi so padli v črno-beli film preproščine. Vladajoča politika je že na začetku prvega mandata predsednika Emmanuela Macrona napovedala reformo pokojninskega sistema, zdaj pa kaže trdno odločnost, da jo bo vendarle izpeljala. Vse bolj pregreta ulica se medtem upira, češ, ne bomo delali do zadnjega diha, sindikalisti robinhoodsko jurišajo, naj oblasti raje poberejo več denarja bogatinom, pa bo vse okej na zemlji tej, opozicija, sploh radikalna levica, pa uprizarja cirkus tudi v narodni skupščini.

Na predlog zakona, o katerem poteka še ta teden parlamentarna razprava, so v Nepokorni Franciji Jean-Luca Mélenchona vložili večino od 20.000 amandmajev, tudi identičnih in abotnih. Namen je prozoren: obstruirati parlamentarno proceduro ter preprečiti starostno upokojevanje (od leta 2030) pri 64 letih. Vmes so sindikalisti napihnili še lutko z obrazom predsednice vlade Élisabeth Borne in jo nedostojno obesili, pod nogo poslanca levičarske Nepokorne Francije Thomasa Portesa pa se je prikotalila žoga glava ministra za delo Oliviera Dussopta. Naj se smeje, komur se zdi smešno.

Bogata Francija je socialna država, še vedno darežljiva vsaj v primerjavi z drugimi zahodnimi državami z očitno razplasteno družbeno strukturo. Tradicionalno razslojena pozna kraljevski blišč in največjo bedo. Medtem ko Francozi zdaj vsak po svoje kalkulirajo, kaj bi jim spremembe morebiti prinesle ali odnesle – kaj bi lahko pomenila desetletja aktivnosti do 64. leta, kaj zapovedanih 43 let kotizacije, kaj najmanj 1200 evrov bruto pokojnine oziroma 85 odstotkov minimalne plače ... –, je v grobem mogoče reči, da se na pokojninski reformi, ki naj bi postopno pometla s številnimi, zdaj veljavnimi posebnimi režimi, zdaj lomita leva in desna ideologija: na ulici in v parlamentu.

Tu in tam se v medijih oglasi še stroka, ki neideološko opozarja na določene pomanjkljivosti napovedane reforme, sicer pa prevladuje enostavni pro et contra. Vladna stran utemeljuje svoj prav tudi finančno, minister za gospodarstvo Bruno Le Maire je državljanom pojasnil, da bo pokojninski sistem zdržal, če jim bo leta 2030 uspelo zagotoviti dodatnih 13,5 milijarde evrov, s sprejeto reformo pa naj bi zagotovili 17,7 milijarde. Za povrhu naj bi z njo spodbudili starejše, da ostanejo aktivni čim dlje. Ministru se zdi »nedopustno«, da dela v Franciji samo 56 odstotkov od 55- do 64-letnikov, medtem ko je v Nemčiji in na Švedskem delež več kot 70-odstoten. »Francija se ponaša z enim najradodarnejših pokojninskih sistemov na svetu. V njem smo močni in nam je v ponos«, kar pa  ...

Vse javnomnenjske ankete kažejo, da večina Francozov nasprotuje pokojninski reformi, kakor si jo je zamislila vladajoča struja. Po eni zadnjih, ki so jo opravili na inštitutu Viavoice, je delež nasprotnikov 56-odstoten. Med njimi je tudi desetletna deklica Maya, pred katero so, med protestom na ulici, novinarji postavili mikrofon, potem pa so se iz otroških ustec usule suverene besede (odraslih). »Če se ne bomo mobilizirali zdaj, bo vlada lahko počela še druge stvari ... in moja generacija sploh ne bo več imela pokojnine. Delati bomo morali do smrti.« Medtem ko nekatere ob takšni medijski »instrumentalizaciji« otroka spreletava srh, drugi ploskajo, češ, tudi najmlajšim je vse jasno ...

Kako zavržno daleč od konsenza je mogoče iskati potrdilo za svoj politični prav? Nekaj časa vendarle je še, da vsaj francoska politika dokaže, da je sposobna zrele razprave (o upokojevanju).