V kolumni preberite: 

Ko sem pred poldrugim desetletjem začel študij arhitekture, je bil Jože Plečnik povsod in nikjer. Bruce je na poti do ljubljanske arhitekturne fakultete na Grabnu spremljala vrsta njegovih urbanih stvaritev. Če si prišel z juga, si se sprehajal ob nabrežjih Gradaščice in Trnovega. Z vzhoda si šel mimo Levstikovega trga in Zoisove piramide, z zahoda pa mimo Rimskega zidu in Stare tehnike, ki jo je Plečnik zasnoval takoj po prihodu iz Prage v Ljubljano in tam tudi začel poučevati. S severa, s Prešernovega trga s tržnicami in Tromostovjem, po katerem so takrat še vozili avtobusi, so pot do fakultete uokvirjale ureditve Kongresnega trga in Vegove ulice. Pred vhodom v arhitekturno šolo nas je pozdravljal Plečnikov kamniti baldahin in čez cesto njegov vodnjak. V avli je nad glavami množice študentov nekoliko mrko zrl njegov kip. Na prvi pogled se nič ne more meriti s tako brezprizivno avtoriteto arhitekta, ki ni samo postavil temeljev arhitekturni šoli, ampak je preoblikoval celotno mesto in deželo okrog nje.