(KOLUMNA) Si res želimo prehod v povsem javno zdravstvo?

Dva medijska prispevka sta prejšnji teden pozornemu bralcu izvrstno in v slogu dobrega polemičnega dialoga razgalila dileme in verjeten razvoj zdravstvene politike v prihajajočem letu. V sobotnem Delu je pravnik dr. Borut Stražišar (Bajka o javnem dobru) lepo utemeljil eno najbolj škandaloznih in tudi pravno spornih lastnosti našega javnega zdravstva – hkraten soobstoj javne pravice do zdravstvene storitve in zasebnega trga za iste storitve.

(KOLUMNA) Prikrito in odkrito

Že zdravorazumsko je oboje hkrati nemogoče – če imam kot zavarovanec ZZZS zagotovljene in celo »plačane« določene storitve, je absurd, da jih ne dobim in jih moram iskati na zasebnem trgu. Skrbnik javne službe, država, je v tem primeru grobo in celo protizakonito zanemarila svojo dolžnost in posledice za odgovorne bi morale biti samoumevne. Podobno kot bi bile posledice, če šolski minister septembra ne bi našel prostora za vpis nekaj deset ali celo nekaj sto osnovnošolcev.

Po mnenju dr. Stražišarja je taka situacija celo ustavno sporna, vsekakor pa je kršitev prava EU, ki ne dopušča dostopa do tržnih storitev na istem področju in območju javne službe. Zato meni, da sedanje predlagane rešitve v zdravstvu ne bodo popravile temeljne neskladnosti s pravom EU, prinesle pa bodo še dodatne probleme, dodatno neenakost in zlasti zmanjšano zdravstveno varstvo.

FOTO: Jure Eržen

Nasprotno pa je dan prej v intervjuju za Mladino predsednik strateškega sveta dr. Erik Brecelj presenetljivo vzneseno opisoval pozitiven razvoj zdravstvene »reforme«. Najprej zato, ker je njegovemu strateškemu svetu uspelo preprečiti reformo ZZZS, kot si jo je zamislil padli minister Danijel Bešič Loredan. Čeprav dr. Brecelj ni bil konkreten glede »motečih« lastnosti Loredanove reforme, je njegov opis vloge ZZZS v sedanji »reformi« dovolj nazorno opisal prihodnji ZZZS kot podaljšek vlade, ki bo bistveno bolje kot sedaj znal določati realne cene javnih zdravstvenih storitev in izvajati tudi kontrolo kakovosti opravljenih storitev. Obojega sedanji ZZZS zares ne zna.

Ampak oboje, vlogo aktivnega kupca zdravstvenih storitev in kontrolo kakovosti opravljanih storitev, je sicer vključevala tudi Loredanova reforma ZZZS. Razlika med Loredanovo in Brecljevo vizijo novega ZZZS zato niti ni v strokovnem opolnomočenju ZZZS, ki to zares nujno potrebuje po treh desetletjih strokovne nekompetentnosti v vlogi kupca storitev. Bistvena razlika je v tem, da je Loredan želel ZZZS vzpostaviti kot pravo zavarovalnico, ki bi v skladu z Bismarckovim sistemom zdravstvenega zavarovanja pobirala premije od zavarovancev in s pogajanji aktivno sklepala pogodbe z izvajalci zdravstvenih storitev. Sistem, kot ga imajo tudi v Nemčiji, Avstriji, Nizozemski, Belgiji in večini novih članic EU.

V Mladininem intervjuju pa dr. Brecelj med vrsticami precej jasno nakaže, da naj bi bil »Loredanov ZZZS« prelahka tarča »plenilcev zdravstvenega denarja«, medtem ko naj bi bil novi ZZZS po njegovem mnogo bolj koordiniran z delovanjem vlade in naj bi kot neformalni vladni urad v dogovoru z vlado izvajal cenovno politiko zdravstvenih storitev, obseg storitev po regijah, predvsem pa ščitil javno zdravstvo pred »plenjenjem« zasebnikov. Vse izrečeno pa v prevodu pomeni, da je vizija strateškega sveta prehod iz sedanjega (vsaj formalno) Bismarckovega sistema zdravstvenega zavarovanja (ki pri nas v resnici nikoli ni bil dograjen in ne deluje) v državno upravljano zdravstvo (Beveridgeev sistem – Velika Britanija, Španija, Italija, Portugalska, nordijske države).

Edina motivacija za tak obrat, ki jo dr. Brecelj izpostavi, je že omenjena »zaščita pred plenjenjem« javnega, pri čemer ni jasno, ali med plenilci vidi bolj dobavitelje ali zasebne izvajalce zdravstvenih storitev. V vsakem primeru pa je zgolj občutek nevarnosti »plenjenja« verjetno prešibka utemeljitev za povsem spremenjen koncept modela javnega zdravstva. Plenjenje ni vezano na model ureditve zdravstva, ampak na obstoj pravne države; če ni slednje, se pleni v vsakem sistemu.

FOTO: Črt Piksi

Zato bi v letu 2025 morali najprej opraviti odkrito javno razpravo o tem, ali si državljani zares želimo in nam ustreza prehod iz sedanjega (neizdelanega in nefunkcionalnega) zavarovalniškega sistema v sistem povsem državnega javnega zdravstva. Slednje izvrstno deluje v državah brez finančnih omejitev (Norveška, Dubaj), v finančno »omejenih« državah pa ima vrsto znanih pomanjkljivosti: slabša dostopnost, dolge čakalne dobe, manjša kvaliteta storitev in manjša produktivnost in izkoriščenost izvajalcev glede na kadrovske in prostorske kapacitete. Predvsem pa je državno zdravstvo močno odvisno od proračunskega stanja države in političnih apetitov vsakokratne vlade, ki hitro žrtvuje dolgoročni razvoj zdravstva za kratkoročne politične cilje. Posledica je zdravstvena revščina.

(KOLUMNA) Medicina brez razvoja

To se bo pri nas slej ko prej zanesljivo zgodilo (saj imamo že v sedanji ureditvi tradicijo »stiskanja« v zdravstvu), če ne bo, kot opozarja dr. Borut Stražišar, najprej zakonsko urejena obveznost in odgovornost države, da mora državljanom zagotoviti javne zdravstvene storitve znotraj zdravstveno varnih rokov. Enako kot mora zagotoviti osnovnošolcem mesta v šolah. Šele jasno uzakonjena odgovornost je lahko nato podlaga za javno razpravo, s kakšnim modelom javnega zdravstva je državno odgovornost za javno dobro v naših razmerah (finančnih, organizacijskih, infrastrukturnih, kadrovskih, kulturoloških) najbolj racionalno in dolgoročno učinkovito izpeljati. Z zavarovalniškim ali državnim modelom? Vsak od njih ima svoje prednosti in slabosti, ki se jih ne da rešiti z ideološkim posploševanjem in obmetavanjem, ampak le z resno analizo lastnih danosti in zmožnosti in predvsem z iskrenim zazrtjem vase.

***

Alojz Ihan je dr. medicinskih znanosti, imunolog, pisatelj in publicist.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.