(KOLUMNA) Cepilni dvojček

Nosečnost je obdobje, ko delovanje ženskega telesa preoblikujejo številne, biološko »programirane« spremembe, katerih namen je podpora razvoju novega bitja. Ker je otrok genetsko drugačen od matere, se morajo z začetkom nosečnosti dogoditi velike spremembe v delovanju materinega imunskega sistema, ki je »normalno« programiran, da kot »tujke« napada vse molekule, ki niso zapisane v njenih genih.

Ker je otrok genetsko »tujek« (ima polovico očetovih genov), se mora delovanje materinega imunskega sistema izrazito spremeniti. Spremembe ob imunološkem sprejemanju novega bitja se odražajo tudi v nekoliko večji dovzetnosti za nekatere okužbe (virusne, glivične), spremeni se tudi potek nekaterih imunoloških bolezni.

Po drugi strani pa je predvsem v drugi polovici nosečnosti materin imunski sistem zelo aktiven pri proizvodnji zaščitnih protiteles, ki se med nosečnostjo iz materine krvi transportirajo v otrokovo, da bi še najmanj pol leta po rojstvu ščitila novo bitje pred okužbami. Tudi zato, ker je imunski sistem novorojenca v prvih mesecih še slabo funkcionalen in bi brez popotnice materinih protiteles težko preživel.

Zanimivo je, da je črpanje materinih protiteles prek posteljice v otroka tako intenzivno, da je njihova koncentracija v otrokovi krvi celo večja, kot jo ima mati – verjetno zato, da se ustvari primerna zaloga za pol leta po rojstvu, ko se materina protitelesa samo še izgubljajo. Že od leta 1961 so se začela poročila (Schofield) o izjemni učinkovitosti cepljenja nosečnic proti tetanusu za preprečevanje tetanusa novorojenčkov v manj razvitem svetu.

Tam je bila smrtnost za tetanusom zaradi »domačih« porodov tudi nad desetimi odstotki (na primer Nova Gvineja), saj so bile spore tetanusa povsod v okolju (zemlja, prah, domače živali). Sistematično cepljenje nosečnic je povzročilo 93-odstotno zmanjšanje smrtnosti otrok zaradi tetanusa in se je izkazalo med najkoristnejšimi zdravstvenimi ukrepi za zaščito novorojencev na območjih, kjer ženske ne rojevajo v urejenih porodnišnicah.

FOTO: Blaž Samec/Delo

V naših krajih tetanusa novorojenčkov zaradi ustrezne higiene rojstev ne poznamo, pač pa so novorojenci v zimskih mesecih izpostavljeni dvema hudo potekajočima respiratornima okužbama, ki ju s svojim imunskim sistemom neredko niso zmožni obvladati brez resnih zdravstvenih posledic. Eno je oslovski kašelj, ki ga povzroča bakterija Bordetella pertussis, drugo pa okužba z respiratornim sincicijskim virusom (RSV).

Obe vrsti okužb sta v hladnejših mesecih žal vseprisotni v naših krajih in novorojenčke največkrat okužijo prav najbližji »zlati prinašalci« – starejši sorojenci, ki okužbe prinesejo iz vrtcev (zato bi bilo nujno treba urediti, da lahko pol leta ostanejo doma in ohranijo »rezervacijo vrtca«), in odrasli sorodniki, ki jih je težko zadržati v želji, da bi pozibali ali pobožali novega družinskega člana.

Marsikdo od njih kljub prošnji novopečenih staršev, naj pridejo na obisk le povsem zdravi, mimogrede pozabi svoje nedavno pokašljevanje in otroku žal poleg poljuba na lička podari še virus ali bakterijo, ki ga bo skoraj zanesljivo pripeljala v bolnišnico.

Do izdelave cepiva leta 1939 je bil oslovski kašelj najpogostejši vzrok smrti otrok, med epidemijami je umrlo do deset odstotkov okuženih otrok, in še zdaj 90 odstotkov dojenčkov, mlajših od pol leta, ki zbolijo, potrebuje bolnišnično oskrbo, pri necepljenih dojenčkih v prvem trimesečju pa smrtnost ali možganske poškodbe lahko nastanejo pri štirih odstotkih.

Zato je pomembno, da so prav vsi otroci cepljeni proti oslovskemu kašlju v starosti treh mesecev, saj je pri necepljenih samo vprašanje časa, kdaj bodo naleteli na odraslega, ki bo ravno v obdobju kužnosti. Žal pa dojenčki do starosti treh mesecev niso zaščiteni, in če se kljub opozorilom sorodnikom zgodi okužba, so posledice lahko zelo resne.

Zato danes velja kot najboljši način za preprečitev oslovskega kašlja v prvem trimesečju, ko je ta tudi najbolj nevaren, cepljenje nosečnic. Pri tem mati izdela zaščitna protitelesa, ki prek posteljice preidejo v plodov krvni obtok, zato je novorojenček do prvega cepljenja povsem varen pred boleznijo, ne glede na kužnost sorodnikov, ki ga obiskujejo.

Cepivo, ki je že dolgo časa v uporabi, je preizkušeno, brez negativnih posledic za nosečnost in novorojenca ter se, odkar so ga začeli priporočati tudi naši ginekologi in pediatri, dobro uveljavlja med nosečnicami, ki seveda želijo svojemu otroku omogočiti čim bolj varne prve mesece življenja.

S podobnim namenom zaščite novorojenca je bilo lansko leto registrirano tudi cepivo proti RSV. Ta virus kroži predvsem med majhnimi otroki in je med njimi najpogostejši vzrok za sprejem v bolnišnico. Otroci zaradi okužbe malih dihalnih poti (bronhiolotis) težko dihajo, med dihanjem piskajo, pomodrevajo, imajo vročino; težja bolezen je pogosto povezana s pojavom poznejše astme.

K hudemu poteku bolezni so nagnjeni nedonošenci in otroci z nekaterimi prirojenimi obolenji – zato vsi ti po rojstvu že več let prejmejo protivirusna biološka zdravila, ki jih varujejo v najobčutljivejšem obdobju.

Za vse druge pa je od letos na voljo tudi cepivo, ki ga podobno kot cepivo proti oslovskemu kašlju prejmejo nosečnice, da nato ustvarijo protitelesa, ki pol leta po rojstvu, v najbolj občutljivem obdobju, učinkovito zaščitijo novorojenca.

Tudi to cepivo so na podlagi obsežnih analiz o učinkovitosti in varnosti sprejela in priporočila pediatrična ter ginekološka združenja v svetu in pri nas. Upamo, da bo s tem nastal učinkovit cepilni dvojček, ki bo pred bolnišnico rešil številne novorojenčke, bolnišnicam pa tudi prihranil vsakoletno prenapolnjenost v zimski sezoni.

***

Alojz Ihan, dr. medicinskih znanosti,  imunolog, pisatelj in publicist. Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva