(KOLUMNA) Utrujenost po virozi, ki ne mine

Letos je v reviji Nature communications izšel članek (Brian Wallit in sod.) o kronični utrujenosti po virusnih okužbah, ki bo verjetno zelo vplival na obravnavo tovrstnih bolnikov v prihodnje – vključno z obravnavo zelo aktualnega dolgega covida. Oboje, dolgi covid in sindrom kronične utrujenosti (imenovan tudi mialgični encefalomielitis – ME/CFS), sta značilna vnetna in imunološka zapleta po prebolevanju nekaterih virusnih okužb, ki bolnikom povzročata velike in težko obvladljive težave. Skupna jima je izjemna in svojevrstna »utrujenost«, ki se poslabša že po manjšem fizičnem ali duševnem naporu. Utrujenost je lahko tako huda, da se bolnik ne more niti premikati niti hraniti, ampak ves čas brezmočno leži, ob tem ima neredko vrtoglavice, hude glavobole in občutek neznosnega »mačka«, vključno s slabostjo, neenakomernim razbijanjem srca (palpitacije), zasoplostjo. Utrujenost se ne popravi po počitku ali spancu in traja nekaj dni, potem se rahlo izboljša, a že po majhnem naporu se težave spet ponovijo.

Žal za to bolezensko stanje ni dovolj specifičnih testov oziroma diagnostike, da bi zdravniki zavarovalnicam lahko utemeljevali dolgotrajne bolniške odsotnosti ter obsežno specialistično diagnostiko in terapijo. Zato so se avtorji študije odločili, da na izbrani skupini bolnikov opravijo skoraj vse sodobne medicinske preiskave, ki jih medicinska znanost lahko ponudi in bi lahko smiselno pojasnjevale fiziološka in bolezenska dogajanja pri kronični utrujenosti. Med 217 bolniki, ki so jih natančno izprašali o bolezni in jim pregledali medicinsko dokumentacijo, so jih izbrali 27 z nedvomnimi simptomi kronične utrujenosti. Potem so sledila najsodobnejše preiskave imunskega sistema, živčevja, mišičnih, pljučnih, krvožilnih in kognitivnih funkcij, vključno s funkcionalnimi slikovnimi preiskavami možganov.

Pandemija brez epiloga

Vse te kompleksne preiskave so pokazale zelo poseben tip utrujenosti bolnikov z ME/CFS. Bolniki se od zdravih ne razlikujejo v mehanski učinkovitosti mišic ali njihovi sestavi. Tudi delovanje mišic v mirovanju je med zdravimi in bolnimi primerljivo. Pač pa bolniki ne zmorejo dalj časa ohraniti niti zmerne sile prijema, čeprav ni razlike v največji moči prijema ali mišični masi rok med zdravimi in bolniki. Ta razlika je povezana z manjšim delovanjem desnega temporo-parietalnega dela možganske skorje, ki sicer usklajuje načrtovano hoteno mišično gibanje z doseženim gibalnim učinkom in na ta način omogoča občutek nadzora nad hoteno mišično dejavnostjo. Bolniki z ME/CFS imajo to možgansko področje manj aktivno in z vsaj začasno okvarjenim delovanjem (verjetno zaradi vnetja), zato v mišice pošiljajo premalo dodatnih, »korekcijskih« signalov. Posledično mišice ne opravijo načrtovanega dela (so manj obremenjene kot pri zdravih ljudeh), bolniki pa ob tem doživljajo občutek nelagodja, nemoči.

Utrujenost je lahko tako huda, da se bolnik ne more niti premikati niti hraniti, ampak ves čas brezmočno leži. (Fotografija je simbolična.) FOTO: Blaž Samec/Delo

Pogost pojav kognitivne upočasnjenosti pri bolnikih z ME/CFS tudi ni povezan z njihovo manjšo kognitivno zmogljivostjo, niti z anksioznostjo ali depresijo. Pač pa je pojav povezan z zmanjšano koncentracijo kateholaminov v cerebrospinalni tekočini, ki tudi lahko odraža manjšo aktivnost možganskih celic – verjetno zaradi vnetja. Po drugi strani imajo bolniki ob merjenju aktivnosti avtonomnega živčevja povečano aktivnost simpatičnega živčevja (značilno za stresna stanja) in zmanjšano aktivnost parasimpatičnega živčevja, ki pomembno uravnava delovanje črevesja, jeter in drugih notranjih organov. To trajno spremenjeno razmerje aktivnosti znotraj avtonomnega živčnega sistema povzroča presnovne motnje (zlasti maščobnih kislin), ki značilno razlikujejo bolnike z ME/CFS od zdravih kontrolnih preiskovancev.

Vse opisane spremembe v možganih in avtonomnem živčevju pa so verjetno posledica kroničnega imunskega vnetja pri ljudeh, katerih imunski sistem ne zmore dovolj temeljito ustaviti in odstraniti virusne okužbe. Pri bolnikih se kažejo značilna odstopanja od normalnih imunskih funkcij, pomembnih za obrambo pred virusi. Gre za neustrezno zorenje limfocitov B, ki proizvajajo protitelesa, in neustrezno delovanje celic NK, ki sicer omogočajo kontrolo virusnih okužb. Prav zmanjšana kontrola virusnih okužb bi torej lahko bila neposredni vzrok za izbruh ali poslabšanje bolezni ME/CFS, pri čemer gre lahko za dedne dejavnike imunskega sistema bolnika ali pa za »smolo« zaradi obsežnejših okužb z virusi, ki so se zmožni za dalj časa naseliti v organizmu (persistenca). Zlasti so pri tem lahko pomembni virusi, ki se po okužbi trajno naselijo v telesu (EBV, CMV in drugi virusi herpesa). Ter seveda povzročitelj covida-19.

Proticepilska gonja občasno tudi med skrbniki živali

Pri ljudeh, ki slabše kontrolirajo viruse, se persistentni virusi lahko reaktivirajo v telesu že ob manjših škodljivostih (dodatne okužbe, fizični napori, stres). Ob tem nastajajo vnetni mediatorji, ki jih zazna tudi osrednje živčevje, ter sproži aktivacijo simpatičnega živčevja in nastajanje večjih količin vnetnih mediatorjev v možganih (zlasti interlevkina 6). Sledi vnetje in zmanjšano delovanje desnega temporo-parietalnega dela možganske skorje in posledične motnje v usklajevanju hotenih gibov, kar povzroči občutek nelagodja, nemoči, upočasnjenosti. Nelagodje in nemoč se stopnjujeta, če oboleli bolnik vztraja s ponavljanjem dejavnosti, ki jo z velikim naporom, a neuspešno opravlja. Režimi vadbe, ki so sicer uspešni za povečevanje mišične zmogljivosti, imajo lahko pri bolezni ME/CFS celo negativen učinek.

Izvrstna študija je z uporabo številnih možnosti moderne medicine glede bolnikov z ME/CFS ponudila vrsto diagnostičnih oprimkov, s katerimi se bo v prihodnje smiselno ukvarjati, da bi postala opredelitev te težke in mučne bolezni dovolj specifična in s tem tudi zdravljenje bolj usmerjeno in učinkovito.

***

Alojz Ihan, dr. medicinskih znanosti, imunolog, pisatelj in publicist.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališč uredništva.