(KOLUMNA) Resnični vzrok čakalnih dob je slabo delovanje ministrstva

Predstavitev osnutka novele zakona o zdravstveni dejavnosti, ki sta jo izvedla ministrica za zdravje Valentina Prevolnik Rupel in premier Robert Golob, me v marsičem spominja na predstavitev »reševanja« čakalnih dob, ki sta jo pred dobrima dvema letoma izvedla takratni minister za zdravje Daniel Bešič Loredan in premier Golob.

V obeh primerih zakon, ki naj bi rešil težavo s čakalnimi dobami, ne posega v organizacijo državnih zdravstvenih ustanov in ZZZS, ki jih minister za zdravje upravlja in so vzrok za čakalne dobe (njihova nezadostna produkcija zdravstvenih storitev). Pač pa se zakon ukvarja z zasebniki, ki so (zlasti samoplačniški) samo posledica nezadostne produkcije zdravstvenih storitev v javnih ustanovah. Zaganja se v posledice – kot da ne poznamo vzroka.

Razlika med Golobovim prvim in drugim zdravstvenim ministrom je le v tem, da je minister Loredan poskušal povečati produkcijo zdravstvenih storitev (ki ne zadošča potrebam bolnikov, zato čakalne vrste) z dodatnim angažiranjem zasebnikov (neomejeno plačevanje storitev), ministrica Prevolnik Rupel pa na neki (težko razumljiv) način računa, da bo z zaviranjem zasebnikov tako izjemno povečala produktivnost državnih zdravstvenih ustanov, da ne bodo le nadomestile pomanjkanja storitev, ki bo nastal pri zasebnikih, ampak bodo naredile celo toliko več, da se bodo normalizirale čakalne dobe.

Nerodno je le, ker dvesto milijonov vreden nauk Loredanovega eksperimenta postavlja ministričin račun v dvomljivo luč. Spomnimo se: minister Loredan je z interventnim zakonom omogočil plačevanje vseh opravljenih zdravstvenih storitev vsem izvajalcem, pri čemer so se mnogo bolj izkazali zasebniki kot državne bolnišnice, ki zaradi toge organizacije ne (z)morejo bistveno povečati kapacitet niti na papirju, kaj šele v realnosti.

Preden se uskladijo in nato sprejmejo novi kadrovski, prostorski, finančni, organizacijski načrti za širitev dejavnosti, mine nekaj let. Zato bi nadaljevanje Loredanovega »eksperimenta« povzročilo, da bi učinkovitejši zasebniki drastično prevzeli »posel« državnim bolnišnicam, in po tem spoznanju je minister moral odleteti.

Seveda si populistična ljudska pamet lahko privošči všečno, čeprav z ničimer podprto sklepanje – če zdravnikom in drugim zdravstvenim delavcem prepovemo, da delajo popoldne pri zasebnikih, bodo (deloholiki in pohlepneži!) vse tisto in še več oddelali popoldne v domači bolnišnici in čakalnih dob ne bo več! Ampak celo, če bi zdravstveni delavci zares imeli »notranjo nujo« po popoldanskem delu (o čemer močno dvomim), bi državne ustanove sploh lahko sledile tej njihovi »potrebi«?

Zakaj bi bolnišnice, ki niso (z)mogle povečati produktivnosti niti po obljubi neomejenih finančnih plačil v Loredanovem eksperimentu, zdaj bile nenadoma tega sposobne zgolj zato, ker jim bo v novem eksperimentu ministrica uničila (zasebno) konkurenco? Kaj, če bomo čez pol leta ali leto ugotovili, da je ministrica z zamejevanjem zasebne koncesionarske dejavnosti samo zmanjšala celokupno produkcijo zdravstvenih storitev in temu primerno podaljšala čakalne vrste in pospešila rast samoplačniškega vzporednega zdravstva? Ker na koncu se bolniki nekam morajo zateči.

Loredanov »eksperiment«, ki ga je škoda pozabiti, je namreč jasno pokazal, da vodenje državnih bolnišnic niti približno ni konkurenčno vodenju zasebnih zdravstvenih zavodov, saj na istem trgu in pod enako regulacijo (kot jo pač zmorejo naši regulatorji) vedno »zmagajo« zasebniki. Zato se jih naši upravljavci zdravstva panično bojijo, saj so prilagodljivejši, cenejši, hitrejši, bolj racionalni.

Zato politična gesla po ločitvi javnega od zasebnega v ozadju prikrivajo dejstvo, da v resnici ni problem poslovnost zasebnikov, ampak državnih zdravstvenih zavodov. UKC ima, na primer, v popoldanskem času že desetletja praznih veliko lepo opremljenih ambulant, ampak njegovi zdravniki popoldne ves čas delajo pri zasebnikih v okolici UKC.

Zakaj? Ne gre le za davčno ugodnejše espejevstvo (ki je splošen, ne samo »zdravniški« pojav), ampak še bolj za izračun obratovalnih stroškov ambulante v UKC, ki je tako pretirano visok v primerjavi s kalkulacijo zasebnika, da po »javnosektorski kalkulaciji« ni mogoče ponuditi zdravniku in drugemu osebju vsaj približnega spodobnega plačila, saj po obračunu vseh »stroškov« skoraj nič ne ostane. Se bo tu po novem kaj spremenilo?

Drugi razlog za vnaprejšnjo nekonkurenčnost državnih zdravstvenih zavodov je slabo razdelan sistem plačevanja storitev po sistemu SPP (skupine primerljivih primerov). Po eni strani zahtevnejši in zato »dražji« primeri enake bolezni pridejo v (državne) bolnišnice, kar je povsem logično in prav – če bi bil sistem SPP dovolj razdelan, da bi se to realno odražalo pri (ustrezno večjem) plačilu. Žal ni tako, in lažji bolniki zasebnikom prinašajo dobičke, težji pa bolnišnici izgube.

Vzrok je ZZZS, ki ne zmore realistično razdelati in posodabljati cenika SPP, saj je ZZZS samo »računovodski servis«, ki plačuje »ime storitve«, nima pa strokovnih podatkov o načinu opravljanja storitev v posameznih ustanovah (klinične poti). In spet vprašanje – se bo na tem področju kaj spremenilo?

Resničen vzrok nevzdržnih čakalnih dob je slabo delovanje ministrstva za zdravje, ki ima že ves čas vse vzvode za upravljanje državnih zdravstvenih zavodov in ZZZS. Malokje je upravljanje zdravstva tako politično centralizirano. Če bi ministri znali in zmogli organizirati ustrezno veliko produkcijo zdravstvenih storitev znotraj javnih ustanov, nevzdržnih čakalnih dob ne bi bilo. Ker ne znajo in ne zmorejo, je treba iskati »krivce« zunaj sebe.

***

Alojz Ihan, dr. medicinskih znanosti, imunolog, pisatelj in publicist. Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.