(KOLUMNA) Prikrito in odkrito

Ob postopku imenovanja novega generalnega direktorja Zavoda za zdravstveno zavarovanje (ZZZS) (upravni odbor ZZZS je predlagal Roberta Ljolja, nekdanjega direktorja Leka in izkušenega menedžerja v farmacevtski industriji) se v javnosti veliko premalo razpravlja o spreminjajoči se vlogi ZZZS v našem zdravstvenem sistemu, ki se dogaja pred našimi očmi, pa tega nočemo opaziti.

Vladni ukrepi (tako Janševe kot Golobove vlade) od pandemije vse bolj potiskajo ZZZS v vlogo vladnega urada, ki dobiva zakonske obveznosti do zavarovancev ne glede na proračunsko realnost ZZZS. Celo letni plan ZZZS (splošni dogovor) se že skoraj »normalno« sprejema kot vladna uredba. Stopnjevanje vloge ZZZS kot vladnega urada, ki je bolj kot od svojega direktorja odvisen od ministra za zdravje, je sledilo ukinitvi dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja in pristojnih zavarovalnic z letom 2024.

Teoretično imamo ZZZS sicer še vedno za zavarovalnico, ker skladno z Bismarckovim sistemom zdravstvenega zavarovanja pobira premije od zavarovancev in sklepa pogodbe z izvajalci zdravstvenih storitev. Sistem, kakršnega imajo tudi v Nemčiji, Avstriji, na Nizozemskem, v Belgiji in večini novih članic EU, načelno poganja poslovna motivacija zavarovalnic, da svojim zavarovancem zagotovijo boljše in hitrejše storitve kot konkurenčne zavarovalnice.

V primerjavi z »državnim« oziroma »proračunskim zdravstvom« (Beveridgeev sistem – Velika Britanija, Španija, Italija, Portugalska, nordijske države) je zavarovalniški sistem zato boljši glede dostopnosti storitev, čakalnih dob in tudi kakovosti storitev. Seveda s predpostavko, da medsebojna konkurenca zavarovalnic deluje in imajo zavarovalnice v resnici v svojih rokah sklepanje pogodb z izvajalci in predvsem nadzor kakovosti opravljenih storitev.

Pri nas nimamo niti konkurence zavarovalnic niti nima edina ZZZS v rokah lastnega proračuna, močno zavezane roke ima tudi za sklepanja pogodb z izvajalci, glede preverjanja kakovosti njihovih storitev, ki jih plačuje, je povsem nemočna. Edini vzrok, da ZZZS (še) ne imenujemo vladni urad, je interes vsakokratnega ministra za zdravje, da mu ni treba tako neposredno odgovarjati za stanje v zdravstvu, kot mora, na primer, šolski minister odgovarjati za stanje v šolskem sistemu.

Za vse, kar gre v zdravstvu narobe, lahko vlada s prstom pokaže na ZZZS, ta pa upravičeno skomigne z rameni, da nima ustreznih pristojnosti in operativne moči. Poseben interes za obstoj ZZZS ima tudi finančni minister, ker mu vplačil za ZZZS kolegom v EU ni treba prikazati kot davkov, saj bi to davčno obremenjenost Slovencev pokazalo v še precej temnejši luči.

Zaradi sistematične vladne politike, ki potiska ZZZS in zdravstvene izvajalce v okvire »državnega zdravstva« (Beveridge), ne smemo biti presenečeni nad kopičenjem že zdavnaj znanih učinkov tovrstnih zdravstvenih sistemov: slabša dostopnost, dolge čakalne dobe, manjša kakovost storitev ter manjša produktivnost in izkoriščenost izvajalcev glede na kadrovske in prostorske kapacitete.

Seveda bo ob tem marsikateri bralec dvignil obrvi in pokazal na nordijske države – njihov »državni« zdravstveni sistem namreč odlično deluje. Seveda lahko tudi »državne« institucije odlično delujejo, če upoštevamo njihove naravne omejitve (manjša produktivnost, manj racionalna izraba kapacitet, počasna odzivnost na spremenjene potrebe) ter jih preventivno dogradimo in financiramo v tako presežni meri, da zaposleni v njih kljub lagodnemu, uradniškemu delovnemu ritmu opravijo vse, kar je treba. Nordijske države imajo dovolj denarja, da pri njih tudi državno zdravstvo dobro deluje. Ker lahko financirajo presežek kadrovskih, akademskih in prostorskih kapacitet.

Mi pa se v naši realnosti, ki materialno še zdaleč ni skandinavska, moramo zavedati, da so vse slabša dostopnost in nedopustne čakalne dobe samo dva simptoma procesa vladnega prevzemanja zdravstva, v katerega nas politika že celotno obdobje po pandemiji nezadržno potiska. Problem tega procesa je, da se ne dogaja odkrito. Precej bolje in predvsem bolj pošteno bi bilo, da bi vlada jasno prevzela odgovornost za delovanje zdravstvenega sistema – za vse dobro in slabo, kar ob njem doživljajo državljani.

Če želi vlada namesto zavarovalnic, strokovnih institucij in združenj sama voditi zdravstvo, naj ga vzame v roke odkrito kot v državah s proračunskim financiranjem zdravstva (Beveridge). Če politika po pandemiji ves čas tako odkrito želi obvladovati zdravstveni sistem, naj vzpostavi ustrezne vladne urade, ukine zdaj že nesmiselno ZZZS (oziroma njene strokovne službe preimenuje v enega od vladnih uradov) in predvsem prevzame polno odgovornost za delovanje zdravstvenega sistema.

Karkoli negativnega se nato pojavi, naj bo minister prvi, ki ga bomo začeli pozivati k odstopu. Tako kot je normalno v državah, v katerih zdravstvo vodi vlada, kot ga prikrito želi voditi tudi pri nas.

***

Alojz Ihan je dr. medicinskih znanosti, imunolog, pisatelj in publicist. Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.