(KOLUMNA) Zablode in rešitve

Med spodbudnimi novicami tega tedna je bila gotovo torkova iz Celja, kjer sta dekan Medicinske fakultete Univerze v Ljubljani Igor Švab in direktor Splošne bolnišnice Celje Dragan Kovačić podpisala pogodbo o ustanovitvi organizacijske enote MF Kampus Celje. S tem se je racionalno in učinkovito sklenila zgodba, ki je v javnost prišla februarja lani z napovedjo, da bo Celje ustanovilo lastno medicinsko fakulteto. Projekt bi zahteval nesorazmerno velike investicije v gradnjo novih, zlasti predkliničnih inštitutov, predavalnic, vajalnic; po »gradbeni uverturi« pa bi sledilo zapletanje s številnimi, nujnimi učitelji, ki jih Celje nima in bi se morali pogodbeno seliti z matičnih fakultet v Celje in nazaj podobno, kot smo v Sloveniji že vajeni nenehnih zdravniških selitev z matičnih ustanov na klinične oddelke, ki so jih ponosno (za volilne in/ali finančne potrebe) ustanovili ambiciozni direktorji in župani in jim ob tem ni bilo mar, da kadrovsko niso in nikoli ne bodo »samopreskrbni«.

(KOLUMNA) Cepilni dvojček

Na srečo se je v primeru »medicinske fakultete v Celju« pokazalo, da je univerzitetni premislek vseeno bolj temeljit in sprejemljiv za argumente, kot je običajno premislek zdravstvenih oblasti (ministrstvo za zdravje in ZZZS). Tam namreč brez lastnega dolgoročnega načrta javne zdravstvene mreže nenavadno hitro privolijo v vse investicijske pritiske lokalnih veljakov (sploh strankarsko povezanih s trenutno oblastjo) –, čeprav so take investicije navadno »noga med vrata« za dolgoročno nadaljevanje drobljenja zdravstvene mreže, ki kljub nasprotnim deklaracijam ministrov postaja z vsakim njihovim mandatom še bolj razdrobljena. To zahteva nesorazmeren del časa zdravstvenih delavcev za golo vzdrževanje obstoja (pre)majhnih enot (dežurstva). Da o strokovni in organizacijski kohezivnosti oddelkov, ki temeljijo na nenehno prihajajočih oziroma odhajajočih pogodbenikih, niti ne govorim.    

ZZZS zares ne zna na način strokovno kvalitetnih pogajanj realistično določati cen zdravstvenih storitev. FOTO: Blaž Samec

Medicinska fakulteta v Ljubljani je v zavedanju, da je kaos bolje preprečiti kot nato blažiti posledice, sama stopila do Celja s ponudbo, da z lastno pedagoško infrastrukturo (predklinični inštituti, izdelani študijski program in organizacija pouka) omogoči pouk in študij medicine v Celju mnogo prej, kot bi ga dobili z gradnjo lastne fakultete. In v količini, kot jo bodo hoteli in zmogli z lastnimi pedagoškimi kadri, brez potrebe po masovnem pogodbenem romanju gostujočih učiteljev v Celje in nazaj. Po drugi strani pa je ljubljanska medicinska fakulteta na ta način preprečila nadaljnje drobljenje investicij v inštitute in predavalnice, kar bi lahko vodilo v dolgoletne zamike njenih lastnih načrtov po širitvi prostorov za precej večji vpis študentov v prihodnje.

Po drugi strani pa je v tem istem tednu prišla novica, da je razširjeni strokovni kolegij kirurških strok, ki je najvišji strokovni organ na področju kirurgije – pritrdil pomislekom ljubljanskih in mariborskih kirurgov, da je odpiranje četrtega slovenskega centra za srčno kirurgijo v Celju neracionalno. V UKC Ljubljana bi namreč ob zadostnem številu zaposlenih medicinskih sester število operacij na srcu brez težav lahko povečali s približno 700 operacij na leto na tisoč operacij na leto, kar bi že preseglo predvideno kapaciteto novega centra v Celju. Podobno bi v UKC Maribor lahko povečali število operacij za najmanj sto na leto. Slovenija ni naseljena kot Manhattan, da bi na vsake pol ure avtomobilske vožnje imeli center za srčno kirurgijo, v razvitih državah je povprečje 0,75 kardiokirurškega centra na milijon prebivalcev, v Sloveniji je ta številka že zdaj 1,5. Srčna kirurgija v Celju bo ne glede na načelne besede ministrice o racionalnem združevanju dejavnosti povzročila ravno nasprotno, nova vsakodnevna množična »potovanja« pogodbenih zdravstvenih delavcev, ki se bodo po avtocestnem križu še bolj selili iz bolnišnice v bolnišnico, da se ambicije lokalnih petelinov ne bi zrušile v prah.

Operacija s kiruršškim robotom v Kliničnem centru Ljubljana. FOTO: Blaž Samec

Glavni motiv za »petelinjenje« pa so seveda finance. Ker se ZZZS ne zna pogajati za realne cene storitev, se na skupine močno preplačanih storitev zapodijo ne le »privatniki« (kot je priljubljen politični argument zoper zasebništvo), ampak, kdo bi si mislil, tudi direktorji državnih bolnišnic. Enak refleks, samo z večjimi (negativnimi) strukturnimi posledicami. In če so direktorji dovolj blizu aktualni oblasti, jim lahko uspe ne glede na povsem drugačne načelne besede zdravstvenih politikov. Ko je bila ene vrste oblast, smo dobili srčno kirurgijo v Izoli, zakaj ne bi zdaj, ko je druga oblast, dobili še ene srčne kirurgije na Celjskem? Naslednjič pa bo morda na vrsti še Novo mesto ali Murska Sobota, zakaj ne? Čeprav bi, glede na vzore razvitega sveta, za celotno Slovenijo zadostovali dve kirurški stolpnici, saj je nekaj sto kirurgov, anestezistov in intenzivistov na enem kupu mnogo mnogo lažje organizirati tako, da operacije nenehno potekajo v najmanj dveh turnusih in se multidisciplinarna ekipa, kadar je treba, preprosto zbere iz različnih nadstropij, in ni več težav z merjenjem storilnosti, niti z organiziranjem dežurstev za desetine razdrobljenih oddelkov po vsej državi, ki zahtevajo ekscesno količino nadur in dodatnih pogodb in nenehno selitev specialistov z enega na drugi konec države.

(KOLUMNA) Ko športniku zastanejo mišice

Vse skupaj pa nastaja v končni fazi samo zato, ker ZZZS zares ne zna na način strokovno kvalitetnih pogajanj realistično določati cen zdravstvenih storitev. S cenovnimi anomalijami, ki jih ustvarja, pa ne ruši le zdravstvene ekonomike, ampak ob odsotnosti resne zdravstvene politike povzroča tudi povsem napačne razvojne odločitve. Ne le zasebnikov, ki se usmerijo v storitve z več zaslužka, povsem enak poslovni refleks hitro premami tudi direktorje bolnišnic, ki seveda tudi želijo biti poslovno uspešni, saj je to njihova glavna identifikacija. Namesto da bi razvoj zdravstva sledil premišljeni zdravstveni politiki, ga usmerjajo (in drobijo) cenovne anomalije, ki jih ZZZS ni zmožna urediti, čeprav so vsem vidne z aviona. Morda pa je še čas, da se uporabi izkušnja medicinske fakultete?

***

Alojz Ihan je dr. medicinskih znanosti, imunolog, pisatelj in publicist.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno tudi stališč uredništva.