Ko jim v želodcih zakruli do Lune

Premier Robert Golob je mož beseda. Obljubil nam je temeljito zdravstveno reformo in to obljubo zdaj uresničuje. Najprej se je malce šalil z nami, da jo bo izpeljal ta ali oni njegov minister, v resnici pa se je na skrivaj vse zmenil z Damjanom Polhom. Razmere so ob takih reformatorjih skrb vzbujajoče, vendar niso alarmantne. Razen v primerih, ko občasno komu poči film. Pacienti so se namreč še zmeraj (celo v hujših časih) kako znašli.

Reformistični premier, ki je obljubil, da bo reformo opravil z levo roko, je klonil pod prevratniškimi pritiski. Po dveh letih je vendarle našel temeljni kamen razodetja in spoznanja, da samo z levo roko pač ne gre. Še posebno ker je med dvorjani v domačem kurniku odkril zvite lisjake, ki kar ne nehajo podstavljati nog.

Bo operacija uspela?

Fides je na bojnem polju v propagandni ofenzivi izgubil z deset proti nič. Pehota (pacienti) je po javnomnenjskih raziskavah v 75 odstotkih prestopila k protireformatorjem. Pa še znotraj oficirskih (zdravniških) vrst je najmanj polovico reformnih pučistov, »stavkokazov«, ker raje pomagajo ljudem. Če reforma ne uspe, nismo dosegli nič. Če pa uspe, bo rezultat isti: operacija bo uspela, pacient umrl. V tem primeru bi morali stavkati pokojniki, in to proti blagajni ZZZS, saj njej plačujejo za storitev, ki je ne dobijo. Plače bodo morda nekoč višje, toda čakalne vrste zmeraj predolge, 140.000 jih bo še vedno brez izbranega družinskega zdravnika, družinskih (in drugih zdravnikov) bo reformi navkljub zmeraj premalo, v zdravstvenih milijardah se bodo še naprej kopali medicinski baroni. Kaj jim bo reforma v umetnem raju, milijončki na računih in mast na trebuhih, če bodo čas zapravljali s čiščenjem pljunkov in etiket o lakomni požrešnosti?

Je tak kaos samo priložnost za dodaten žebelj, ki ga v krsto novogoriškega elektrikarja zabija stric iz Fidesovega ozadja? Pa čeprav za ceno javnega zdravja? Ne bi bilo ne prvič ne zadnjič. V igri je preveč milijard, da bi jih pustili gniti. Denar je treba obračati, pravijo eksperti.

V stavkovnem propagandnem viharju se ves čas zdi, da nas bo zaradi slabega zdravja zdaj zdaj konec. Ampak to »gnilo« zdravstvo ima vsem očitkom navkljub vsaj nekaj zaslug za to, da se je v 20 letih podaljšala pričakovana življenjska doba Slovencev za več kot pet let. Je to dobro ali slabo za družbo, ki je zaradi staranja vse dražja? Je dobro, da je Slovenija najvišje v Evropi pri preventivi raka s programi Svit, Dora, Zora, in ne bi škodilo, če bi dodali še presejalne teste vsaj za prostato in kožne rake, denimo? Je dobro, da smo povsem pri vrhu po preživetju otrok ob rojstvu? To so približni problemi, o katerih bi se morali prepirati, sprejemati strategije in zanje stavkati. Za zdravniški kruh se bo vedno našlo, s stavkami ali brez njih. Če se jim le tek ne poveča tako neskončno, da jim ob prevelikem apetitu potem v želodcih zakruli do Lune.

Se morda še kdo spomni, kako drago nas je stala špijonska afera v arbitražnem postopku o meji na morju? Hrvaška Sova (pravzaprav SOA) je za hrvaško čisto vest in za izgovor pred svetom odlično opravila delo. Slovenijo je to stalo 44 kvadratnih kilometrov manj morja, kot ji ga je prisodila arbitraža in še najmanj toliko manj morja, kot sta se dogovorila legendarna predsednika Drnovšek in Račan (takih ne delajo več prav veliko). En sam pošten prisluh, torej, pa si ob polovico morja.

Pa kaj, rečejo današnji pragmatiki, ki jih bolj kot kilometri morja bode pet evrov za vsak kvadratni meter barake v slovenskih favelah na Hrvaškem. Ampak Slovencem se valijo kamni od srca, ko spoznajo, da se prisluhi dogajajo tudi veliko bolj prekaljenim in bistroumnim narodom na svetu. Lahko verjamete, da znajo biti najvišji nemški vojaški oficirji tako strogo zaupni, ko se po gostilniško menijo o raketah na Krimu? No, bomo še videli, koliko nas bodo stale takšne strogo zaupne oficirske kvante. Za zdaj je car Vladimirovič poklical Olafa fon Šolca naj lepo vse prizna, takoj zatem pa bo zahteval, naj pride mama v šolo. Britanci pa bi zaradi takega vohunskega spodrsljaja Fon Olafa najraje poslali v kak sibirski gulag. Ampak, roko na srce, v današnjem svetu niti ni povsem jasno, ali je to sploh bil spodrsljaj ali pa kontra kontraobveščevalni prijem. Za zdaj so Nemci vseeno na boljšem od Slovencev, saj še zmeraj nadzirajo vse kilometre svojega morja. Ni pa rečeno, da bo veliki Sovjet ostal pri svojih skromnih površinah.