Bella ciao – pesem za eno barko

Predsednica in zunanja ministrica Tanja je bila minuli teden zelo neposredna: Barka se potaplja. Sprva nismo verjeli, ampak, če pravi Tanja, potem se vdamo. Nič novega torej ni, če  javnomnenjske raziskave kažejo potop.

Lahko samo še pojemo: Bella ciao! Če kdo misli, da je barko prevrnila Dominika, se pošteno moti, Nika je bila samo kapljica čez rob. Niso bili krivi niti štirje novi telefoni, menda jih kriminalista Simič in Jevšek že iščeta na dnu Ljubljanice.

Bolj nas je skrbelo, kaj bo s posadko. Še posebej, ker je Tanja jasno povedala, da ona že ni tista, ki si v teh primerih nadene rešilni jopič. A so nas agentje potolažili: Tanja zna plavati. Koliko znajo plavati ostali iz nekoč jeklene stranke in koliko rešilnih jopičev imajo, bomo še videli.

Seveda je kar dolga vrsta tistih, ki komaj čakajo, da se ta (ne le strankarska) barka potopi. Nadvse vneto pomagajo vrtati luknje v sicer precej črviv in razpadajoč les. Zato tudi opisujejo ta dogodek in razmere v svetu tako apokaliptično.

»Vse je slabo in še slabše,« pravi znani Ivan, »Nemčija bo gospodarsko mrknila in mi ostali lačni, komunisti posiljujejo vernike in nas kuhajo v peklu, Palestinci ubijajo Izraelce (podobno genocidno kot Slovenci Italijane), Trumpu hočejo znova ukrasti volitve, prej ali slej se bo moja čestitka za njegovo izvolitev pokazala kot jasnovidna.

Kulturni marksisti koljejo po Evropi. Nič čudnega, da s Tanjo na čelu ne znajo Zdravljice na pamet. Še luč jim mrkne minuto po proslavi. Ko se vrnemo mi, bo polna dvorana spet pela le prave Prešernove verze.«

Vsi zato komaj čakamo na interpelacijsko dramo na Šubičevi, ko bomo zvedeli za vse grehe tega sveta od Adama in Eve dalje. Tudi o prodaji in sposobnih nakupih orožja, o stotinah milijonov za TEŠ 6, za razprodaje bank in domače srebrnine prijateljem iz tujine, o miniranju drugega tira, o počitnicah na Mavriciju... Seznam je predolg, Nika je samo kapljica na enem od revnejših ministrstev.

Predlagam zelo previdno nasedanje obljubam. V teh dneh praznovanja spomina na spreobrnjeno zgodovino še posebej, ko ljudje vse manj vedo, kdo je pravzaprav koga napadel v drugi svetovni vojni, kdo je (še pred vojno) streljal otroke z vlaka v Strunjanu (najverjetneje »brava gente«), kdo gnal ljudi v taborišča, jih moril, kdo streljal talce, požgal 250 primorskih vasi, prepovedal slovenske šole, obdal slovensko glavno mesto z bodečo žico ... (Si predstavljate, da bi o vsem tem govorili na dvojezičnih Melodijah morja in sonca?!)

Italijanskim politikom se ne godi ravno. Če hočejo odvrniti pozornost množic od problemov, potem je dobrodošel star recept: Narodu morajo servirati zunanje sovražnike. Italijani lažje preživijo brez špagetov kot brez Sanrema in fojb. Njihovi mastno plačani največji zvezdniki jim morajo celo na festivalu dopovedovati, da so »brava gente«. Tudi tedaj, ko napadejo Etiopijo, Grčijo, Egipt, Libijo, Albanijo, celo del Francije in Tirolske, Jugoslavijo, in ko postavijo taborišča za »sončenje« (po Berlusconiju) teh Slavov.

Po 80-tih letih pozabe pa opevajoči predsednik pripiše trpljenje Italijanov v koncentracijskih taboriščih maršalu Titu, ki da je izvajal genocid nad Italijani. Da pa so se Titovi partizani borili z ramo ob rami z italijanskimi in se skupaj branili pred fašisti, ki so tudi doma množično pobijali svoje brate kot zajce, to zdaj ni več pomembno. Bo Meloni vzela odlikovanja tudi italijanskim partizanom?

Kombinatke redno prepevajo pesem Bella Ciao. FOTO: Koka Press, Katja Kodba

Slovenska politika pristaja na projekt zlagane sprave, ki po vseh fašističnih grozotah zdaj kaže, da so Slovani izvajali genocid nad Italijani samo zato, ker so bili Italijani. Slovenski predsedniki in predsednice ne znajo povedati, da takšne sprevržene in enostranske sprave in teatralične predsedniške drže za roke pred lažno fojbo res ne potrebujemo. Komu ali čemu koristi takšna revidirana »sprava«? Tistim, ki ob vsaki priložnosti kuhajo mineštro z imenom Vrnite nam Istro, Dalmacijo in Reko. 

In koga skrbi, da je Trgovinska zbornica iz Trsta in Gorice podprla še eno filmsko fikcijo državne televizije RAI: Istrska vrtnica, ki rehabilitira fašizem, enostransko prikazuje zločine komunističnega režima in ga enači z barbarskimi »Slavi«.

Film so označili z logotipom EPK GO25. To naj bi bil izstopajoč slovensko-italijanski bratski prispevek k evropski kulturi, katerega cilj je pisati novo zgodovino in na celi črti podrejati kulturo genocidno razpoloženih slovenskih hlapčičev.