Golobom trda prede

Golobom trda prede. Agencije so poročale, da je eden preživel osem mesecev v priporu v Mumbaju. Ujeli so ga v tamkajšnjem pristanišču in vsem se je zdel že na prvi pogled zelo sumljiv, saj je imel okoli noge kar dva obročka iz aluminija in bakra, na krilih pa sporočila v kitajski pisavi. Organi pregona niso dvakrat pomišljali, očitno je bil že na videz kitajski špijon, ki je vohunil za Kitajsko. V krepkih državah imajo tudi živali, ne samo ljudje (spomnite se Julijana), težave: ko se enkrat znajdejo v priporu, so za nekaj časa pečene.

Največji sovražnik je kanal

Preiskava je trajala osem mesecev. Golob je izgubil že precej mišic in celo nekaj perja, saj hrana v bolnišničnem priporu ni bog ve kaj, indijski preiskovalci pa temeljiti. Še sreča, da so se trudili, saj so se že po osmih mesecih dokopali do podatka, da sploh ni bil kitajski, ampak tajvanski golob (le kako bi končal, če bi zašel na kitajsko ozemlje) in ni imel nobene zveze z vohunskimi sporočili, pač pa je šlo za posebej treniranega tekmovalnega in dirkalnega goloba, ki je bil tako dober, da je prehitro preletel iz Tajvana do Mumbaja. Zgodba prehitrega goloba uči, da hitrost in neznanje tujih jezikov ubijata.

Vohunska mrzlica od Pekinga do Mumbaja

Tudi v Sloveniji imamo Goloba, ki sicer obvlada tuje jezike, včasih je bil prehiter, zdaj se počasi brzda, in je v primeru hkratne zamenjave štirih mobilnih telefonov na pravosodnem ministrstvu raje (začasno) potegnil ročno. Tem štirim novim telefonom se dogaja nekaj podobnega kot nesrečnemu tajvanskemu golobu. Ne vemo sicer, ali jih bodo v interesu preiskave začasno priprli. Žolčna razprava na ulici se vrti prav okoli dileme, kako hitro je treba najti krivce s pravosodnega ministrstva, kako hitro je treba sežgati glavno čarovnico na grmadi, kako temeljito naj preiščejo golobčke mobitele, kdo si je v tem nenavadnem nepremičninskem poslu najbolj omastil perje in kdo je v tem spopadu bolj živčen ali nestrpen.

FOTO: Jure Eržen

Bi pa v primeru zamenjave telefonov in zapletenih nakupov sodnih palač celo indijski preiskovalci opazili, da so najvišji oficirji stranke SDS in stranke SD popolno uglašeni glede krivde in odgovornosti. Oboji se strinjajo, da je treba aferi čim prej narediti konec, da bi morala ministrica (in ne čistilka, prosto po Ivanu), ki se je pustila tako opetnajstiti, že prejšnji teden odstopiti, da bi na ta način najhitreje povrnili dosedanji »red« in da bi spet vse teklo tako podmazano kot prej, ko ministri nastopajo v TV-nadaljevankah, navadni garači pa opravljajo umazana dela. Takšne usklajenosti med omenjenima strankama (ki ju je v preteklosti družilo celo enako ime stranke) še nismo doživeli.

Benito se vrača, proračunski ščurki tudi

Nov slovenski pregovor zato pravi: Kjer se v zakulisju družita dve, tretja izgubo ima. Slovenskemu Golobu še veliko bolj kot nakupi palač grozijo stavke. Samo še kmetje so manjkali, pa bo Slovenija tam, kjer je že tri četrt Evrope: na desnem golobovem krilu. Doslej so se v Fidesu izkazali kot popolni stavkovni analfabeti, ki nimajo pojma o piarju in nezdravi požrtnosti, povzročili so škodo zdravništvu, medicini in slovenskemu zdravstvu nasploh, zato upajo, da jih zahteva za zmanjšanje nadurnega dela (na koncu noči je to vendarle zahteva za zmanjšanje svojih plač) vrača v igro. Z novo predpustno potezo nočejo biti več požrtni in lakomni brezvestneži, ki rušijo zdravstveni sistem, ampak povsem nasprotno: borci za delavske pravice, zaradi katerih so se pripravljeni odpovedati niti ne tako slabo plačanemu nadurnemu delu.

FOTO: Jure Eržen

Pri tej potezi se samooklicani »poznavalci« slovenskega zdravstva privoščljivo muzajo, češ, zdaj pa jim bolnišnice ne bodo več dajale soglasja za nadurno delo zunaj bolnišnic in bo konec zdravniški pohlepnosti. Naši agentje niso ravno prepričani, da je takšno stališče najbolj koristno za zdravje Slovencev. Morda se je celo nezainteresirana ministrica popraskala za ušesom. Zajetno število nadur opravljajo zdravniki tudi v zdravstvenih domovih, bolnišnicah, specialističnih ambulantah in dežurstvih, ker jih je očitno povsod premalo. Ne vem, koliko časa se bodo nosilci zdravstvenega sistema še muzali. Morda bodo nekoč le priznali, da so politične obljube o avstrijski ravni zdravstvenih pravic eno, da pa nam za takšno raven manjkajo vsaj trije predpogoji: 3000 dodatnih zdravnikov, dvakrat več proračunskih cekinov in vsaj racionalno zmerna nekoruptivna organiziranost medicinskega aparata s prelepim številom priseskov na radodarne prsi medicinske blagajne.