Kako pravo »boža« primitivizem

Nekateri novinarji in strokovnjaki so hiteli s pojasnilom, da so nedavni grozljivi množični poboji v Srbiji izraz splošne nasilne mentalitete v tej balkanski državi. Tisti izmed nas, ki smo si s Srbi delili skupno državo in izkusili tudi primitivne metode razkazovanja mišic številnih srbskih »bratov« v »jugoarmiji«, dobro vemo, o čem govorijo. V Srbiji je agresivno in nasilno vedenje še vedno družbena norma, pogosto celo statusni simbol.      

A pojdimo počasi.      

V ne tako oddaljeni preteklosti so se množični poboji dogajali tudi v najbolj »elitnih« evropskih državah. V finskem Kauhajokiju je podivjani študent leta 2008 ubil deset kolegov, v nemškem Erfurtu je leta 2002 pod streli psihopata umrlo 16 nedolžnih žrtev. Najhujši masaker po drugi svetovni vojni pa je zagrešil norveški skrajni desničar Anders Behring Breivik, ki je leta 2011 v Oslu in na bližnjem otoku Utoya ubil kar 77 oseb.

Finska, Nemčija in Norveška torej. Države, ki jih imajo mnogi za zgled tolerantnosti.

Bojim se, da je problem podivjanih množičnih morilcev, ki napadajo nedolžne ljudi, precej globlji, kot si mislimo, in ga nikakor ne kaže pripisati le problematičnim državam in njihovim voditeljem. O tej žalostni družbeni anomaliji bodo več pametnega in tudi manj pametnega povedali profesionalci – psihiatri, psihologi, sociologi, filozofi in drugi.

Sam pa bi želel nekaj besed povedati o vse večjem primitivizmu in pravnem sistemu, ki ga že več let dopušča pod krinko zaščite človekovih pravic in kopičenja dobička. Prepričan sem namreč, da je prav ta primitivizem eden od glavnih krivcev za tragedije, ki smo jim bili pred kratkim priča v Srbiji.

Primitivizma dandanes ni nič več, kot ga je bilo nekoč, problem je, da smo mu z dostopnostjo informacijske tehnologije in jalovostjo zakonodaje, ki naj bi ga preganjala, dali nesluten zagon.

Kar poglejmo, zakaj se primitivci počutijo tako varne. Vzemimo kar forume in družbena omrežja, na katerih moteni posamezniki, skriti pod psevdonimi, nebrzdano širijo sovraštvo, grozijo s krvjo in maščevanjem, širijo teorije zarote, poveličujejo vojne zločince, žalijo drugače misleče in podobno. Zakaj to lahko počnejo masovno in nekaznovano? Iz preprostega razloga, ker jim nihče nič ne more. Kako sodno preganjati psevdonim?

Naj ponudim primerjavo iz vsakdanjega sveta: oseba X si nadene masko, vstopi v gostilno in nič hudega slutečega gosta, ki srka pivo, ozmerja, da je gnoj, lopov in mrhovinar. Če oseba ne bi imela maske, bi jo lahko gost vsaj tožil zaradi razžalitve.

A kako preganjati človeka z masko? Tudi na spletu.

V EU že več let velja direktiva o elektronskem poslovanju (E-Commerce Directive), v skladu s katero vse članice, ko gre za forume, zavezuje tako imenovani »notice and take down« sistem, na podlagi katerega morajo spletni gostitelji takoj odstraniti ali onemogočiti dostop do vsebine, ki jo gostijo, in sicer takrat, ko so obveščeni o njeni domnevni nezakonitosti, v nasprotnem primeru za nastalo škodo lahko tudi odškodninsko odgovarjajo.

Že na prvi pogled je očitno, da je moč direktive omejena, saj govori le o vsebinah, ki so že objavljene (in so verjetno že povzročile škodo) ter so postale domnevno nezakonite šele po objavi (ex post facto).

O odgovornosti urednikov spletnih portalov je pomembno sodbo izdalo Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP), ki je razsojalo o domnevnem posegu v svobodo izražanja v primeru Delfi AS v. Estonia. V tem primeru je estonsko vrhovno sodišče razsodilo, da ima izdajatelj spletnega portala tudi glede (spornih) komentarjev bralcev podobno vlogo kot izdajatelj klasičnega medija in s tem povezano dolžnost skrbnega ravnanja, iz katere izhaja obveznost aktivnega moderiranja spletnih komentarjev. Novičarski portal Delfi se je na razsodbo pritožil na Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) in v pritožbi trdil, da mu je estonsko vrhovno sodišče kršilo konvencijsko zagotovljeno pravico do svobode izražanja (10. člen ESČP), a je ESČP ugotovilo, da v konkretnem primeru do te kršitve ni prišlo.

Sodba je bila vsekakor korak v pravo smer, a je njen doseg omejen, saj se nanaša le na konkreten primer in ne velja za druge države in tudi ne za druge medije. Presoja drugih (podobnih) primerov je namreč še vedno v pristojnosti lokalnih sodišč.

Spletni mediji v Sloveniji so sicer dolžni ravnati v skladu z zakonom o medijih (ZMed), katerega določila so glede objave najrazličnejših primitivnih vsebin milo rečeno ohlapna. Skladno z zakonom mora izdajatelj (spletnega) medija, ki dovoljuje komentiranje javnosti, pripraviti pravila za to komentiranje ter jih javno objaviti na primernem mestu v mediju. Komentar, ki ni skladen z objavljenimi pravili, mora biti umaknjen v najkrajšem možnem času po prijavi oziroma najpozneje v enem delovnem dnevu po prijavi.

Gre torej za uzakonitev nekakšne samoregulatorne prakse brez jasnih kogentnih pravil, ki prav zato ne more prinesti želenih rezultatov. Zakaj pa bi se spletni medij učinkovito samoreguliral, če ta samoregulacija lahko pomembno ogrozi njegove prihodke? Primitivni komentarji so voda na mlin za množičen obisk spletnega portala, kar pa seveda prinaša oglaševalske cekinčke.

Jasno je, da ZMed ni zaostril civilne odgovornosti medijev za spletne komentarje, saj jih njihovim urednikom še vedno ni treba pregledovati pred objavo – torej takrat, ko je to najpomembneje, da se prepreči težko popravljiva škoda.      

Kaj naj si v smislu nedavnih grozljivih zločinov v Srbiji torej mislimo o vsem skupaj? Čeprav že dolgo vemo, da je od verbalnega širjenja sovražne retorike na spletu do dejanskega masakra nad nedolžnimi ljudmi pogosto le še korak, kot družba še vedno lebdimo, omamljeni nad svetostjo varovanja človekovih pravic in ljubimi denarčki, ki jih prinaša masovni obisk spletnih portalov.

Naj povem še bolj jasno. Pustili smo se »podkupiti« primitivizmu.

Zato je skrajni čas, da temeljito prevetrimo zakonodajo, ki še vedno nerazumno ščiti anonimni primitivizem na spletu in tiste urednike, ki ga zaradi pomanjkanja lastnih etičnih vrednot in materialnih interesov neodgovorno podpirajo.

***

Boštjan J. Turk, magister pravnih znanosti, predavatelj na Fakulteti za management in pravo Ljubljana.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališč uredništva.