Kdo ima krvave roke?

Išče se krivec. Nekaj ur stran od naše domačije se je zgodila tragedija, kakršnih smo vajeni samo iz ameriških novic in »tretjega sveta«. Dogodek je čez noč razbil utvare o varnosti nas in naših otrok, zato obupano iščemo razlago, kako je mogoče, da se takšna groza zgodi tako blizu nas, ki smo vendar, tako menimo, boljši ljudje. Kaj za vraga je moralo skreniti s poti, da se je to zgodilo?

Vsak vidi krivca drugje. Nekateri pravijo, da so krivi starši trinajstletnika, ki so ga pri vzgoji več kot očitno nekje morali polomiti in so mu omogočili dostop do orožja. Drugi trdijo, da so krivi učitelji in šolski sistem, ker vedenjskih odklonov niso prej zaznali in preprečili katastrofe. Srbska politika krivi »zahodne vrednote«, naš bivši predsednik vlade Asto Vrečko, ker proslavlja v Čebinah, naša predsednica republike pa je prepričana, da so krive računalniške igre.

In še preden nam je uspelo ugotoviti, ali so krivi Američani, partizani ali Fortnite, so streli odjeknili še drugič. Zdaj pa, kot da gre za kako nogometno tekmo, vsak iz svojega naslanjača modrujemo, kdo je kriv. Iz vseh lukenj gomazijo različni »strokovnjaki« in se delajo, da imajo odgovor.

A v resnici nihče nima pojma. Sodobna družba se je zapletla v tak vozel, da je postala povsem nepregledna in je komaj še mogoče vleči povezave med tem ali onim, čeprav nam gredo sodbe neverjetno lahko z jezika. Pojavi pridejo in gredo, še preden jih registriramo, in na vseh koncih puščajo posledice, ki nam jih ne uspe niti popravljati, kaj šele predvidevati.

Šok je toliko večji, ker tokrat ni mogoče okriviti nobenega Drugega. Trinajstletnik je bil »naš«. Ni izhajal iz radikaliziranih getov, niso si ga vzgojili islamistični imami. Bil je miren fant, dober učenec, odličnjak, dobival je priznanja in blestel. Izhajal je iz zgledne, dobro situirane družine, oče je baje zdravnik. Sanjal je, da bo postal astrofizik, treniral je karate in košarko, hodil k igralskemu krožku.

Zdaj pa je v javnosti ožigosan kot pošast. Gledamo njegove fotografije, na katerih so ga policisti odvedli s črnim prekrivalom, poveznjenim čez glavo. Povsod beremo podrobnosti iz njegovega osebnega življenja, ki jih razkrivajo medijske ujede in celo politiki. O tem, kako se ni znal vključiti v družbo, kako so ga sošolci izključevali iz igre in izletov ter ga imenovali »grebator«. Želel se je prepisati v paralelko, kjer je imel prijatelje, a mu niso dovolili. Učiteljica zgodovine mu je potem dala negativno oceno, česar naj ne bi mogel sprejeti. Slab mesec dni je skrbno načrtoval pokol. Ko je dejanje izvršil, sta ga začela grabiti strah in panika. Poklical je policijo, rekoč, da je »psihopata koji treba da se smiri«*.

»Ta fant je ostal sam. S svojo zlomljeno dušo,« je zapisala Eugenija Carl na facebooku. »Znotraj ranjen, če ne mrtev, še preden so bili izpod njegovih rok ranjeni in mrtvi drugi. Zato je tudi on ena od žrtev današnje tragedije.«

Vučić obljublja, da bo za osemdeset odstotkov zmanjšal medvrstniško nasilje. Še dobro, da so si odločevalci pustili tolikšno rezervo, pač za vsak primer, če bo kdaj kakšen pokol. Šele zdaj bodo regulirali orožje, ki se je do zdaj brez skrbi skrivalo po predalih in sefih prostočasnih vojščakov in sociopatov. Za vsak primer bomo kazensko odgovornost znižali na dvanajst let, da se ti morilski pamži več ne bi mogli premeteno izogniti kazni! Ki bo od zdaj smrtna! Nedvomno bo vse to v racionalnem odločevalnem postopku bodočih trinajstletnih klavcev pretehtalo, da ne bodo klali naših otrok.

Zakaj pravim »naših«? Ker se več ne moremo in ne smemo tolažiti, da takšne težave in ekscesi ne bodo – ali niso že – dosegli našega podalpskega praga. O nedavno pretepeni celjski učenki smo izvedeli, ne vemo pa za tisoče drugih primerov šikaniranj in silaštev, ki se jih na šolah redno pometa pod preprogo, za vsakodnevne stiske mladostnikov, ki v tem poznem distopičnem kapitalizmu ostajajo brez kisika in samo čakajo, da se zadušijo ali razpočijo. V Trbovljah so na šoli že prejeli grozilno pismo. Četudi pri nas ne bo dobesednih strelov, pa vsak dan počijo nešteti metaforični, pred katerimi si vsi po vrsti zatiskamo ušesa.

Kdo je torej kriv? Je kriv oče, ki je mladoletnega sina vozil na strelišče, ali zakoni, ki to dopuščajo? Je kriva dobro situirana družina, ki očitno ni dojela otrokove stiske oziroma jo je s pritiski, značilnimi za preveč ambiciozne starše, še stopnjevala, ali je kriv ekonomski sistem, ki s takimi vrednotami pogojuje uspeh? So krivi učitelji, ki v razredu ne zaznajo težav ali se nad učenci celo znašajo, ali šolski sistem, ki učitelje ponižuje in obremenjuje s tisoč drugotnostmi, da se še komaj lahko posvečajo svojemu osnovnemu poslanstvu, kaj šele psihoterapiji? Ali ni ne nazadnje odgovorna tudi univerza, ki že leta (nemalokrat pedagoško neustrezne in duševno nezrele) študente po liniji najmanjšega odpora in kar največjega vpisa vzreja v navadne mehanike, samo v humaniste in pedagoge ne? So krivi tudi karieristični ravnatelji, ki se bolj kot s človeškostjo šole ukvarjajo z zunanjim bliščem in dobrikanjem županom, pa ministri, ki z nerazgledanostjo, servilnostjo in apatičnostjo dopuščajo, da se šolski sistem sprevrača v brezciljno tekmo, ki proizvaja stroje, ne ljudi?

So krivi sošolci, ki dečka niso sprejeli, ali kultura, ki jih uči plemenskega izključevanja vsakršne drugačnosti, vsakega odklona? So kriva družabna omrežja, ki mladostnike izpostavljajo okrutni igri priljubljenosti in primerjanja, ali družba, ki brez družabnih omrežij več ne zna delovati in ki se niti ne trudi, da bi te atome spet povezala in jim dala upanje na smisel? Je kriv nebrzdani kapitalizem, ki pred mladimi moli izložbo vseh mogočih identitet, proda pa jim samo eno – praznino potrošnika, ali moralno in intelektualno bankrotirani politiki, ki z infantilno igro v političnem peskovniku kot edino alternativo nudijo kulturne boje?

Vse to je krivo in še veliko več. Ne nazadnje pa krivdo nosimo tudi drugi, ki se o vsem tem nimamo ne želje ne časa spraševati. Ki si pred stisko otroka, kadar ga v šoli nadlegujejo, raje nadenemo plašnice. »Ker je tako pač vedno bilo.« Ki izberemo razčlovečujočo birokracijo pred dostojanstvom. »Ker drugače ne gre.« Ki se ne potrudimo, da bi vstopili v čevlje sočloveka in svojim otrokom dali zgled sočutja. »Ker je vsak zase.« Ki se ob takih dogodkih niti za trenutek ne ustavimo in razmislimo, preden bleknemo kup neumnih poenostavitev tragedij, v katerih se zgostita neobvladljiva kompleksnost in tesnoba človeštva in časa. »Ker bolje tako ali tako ne znamo.«

Kriva je celotna družba in krivi smo vsi mi, ki jo s svojo kratkovidnostjo, ozkoglednostjo in omejenostjo soustvarjamo. In vsi moramo prevzeti odgovornost, če želimo oprati kri s svojih rok.

* »psihopat, ki se mora umiriti«

***

Primož Vidovič, diplomirani filozof in komparativist, magister kognitivne znanosti.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališč uredništva.