Za strpnost v družbi in dopuščanje drugačnosti

Pred tedni je naslovnico spletne strani 24ur »krasila« novica o učitelju v ljubljanski srednji šoli, ki je zavrnil poučevanje učenke, ker je nosila naglavno ruto. Pri tem jo je opomnil, da nošenje take rute ni »po bontonu«. Ravnateljica šole se je, vsaj na podlagi navedb v prispevku, na dogodek odzvala z obljubo, da bo ukrepala v skladu s slovensko zakonodajo o javnih šolah v Sloveniji. Z izjemo tega, konkretnih ukrepov v zvezi z omenjenim dogodkom vsaj v prispevku ni mogoče zaslediti.

Opisani dogodek mi je vzel sapo. Sploh težko verjamem, da se dandanes lahko kaj takega v Sloveniji zgodi.

Posledice diskriminacije na podlagi verskega izražanja

Spomnimo se ogorčenja, ki ga je povzročil lanski dogodek v Iranu, ko se je nepravilno nošenje rute Mahse Amini končalo z njeno smrtjo. Ta dogodek se morda zdi na prvi pogled popolnoma drugačen od dogodka z učiteljem na ljubljanski srednji šoli, saj gre za državo (Iran), ki izbiro verskih oblačil narekuje in vsakršno kršitev neusmiljeno kaznuje. Hkrati je mogoče med obema primeroma zaznati ključno podobnost: poseganje v svobodo verskega izražanja se lahko sprevrže v način družbene stigmatizacije in diskriminiranja z resnimi posledicami (pa naj bo to občutek zavrnitve v šoli, sram, opustitev šolanja zaradi nemožnosti izražanja svoje verske prepričanosti ali pa kruta kazen – katere »tarča« ni samo kršitelj(ica), ampak družba, ki se jo na ta način ustrahuje).

Nepoznavanje ter nesprejemanje drugih kultur in običajev je včasih vzrok za napačen odnos do verskega izražanja s simboli in obleko, ki je nismo vajeni. Pogosta napaka je, da vrednotimo druge kulture in običaje z vidika svoje lastne, na tak način bomo namreč vedno pristranski. Verjetno se strinjamo, da je tak pristop preprosto neustrezen v sodobni družbi, ki je, na srečo, obarvana z različnimi kulturami, rasami, običaji in podobno.

Vsak pri sebi bi se moral vprašati, kako zagotoviti večkulturno družbo brez tolerance ter sprejemanja drugih in drugačnosti. Je ženska res svobodna zgolj zato, ker je odkrita, oziroma ali je res nesvobodna zato, ker ima del telesa zakrit? Kakšne so posledice, ki jih omejitve svobodne izbire oblačil lahko prinesejo v naše življenje? Omejevanje verskega izražanja na podlagi naše presoje, kaj je prav in kaj ni (vključno s tem, kaj je »po bontonu«), ni in ne more biti upravičeno, ker so ta merila res samo naši lastni, ne univerzalna resnica. Bonton kvečjemu narekuje, da sprejemamo druge ne glede na kakršnokoli osebno okoliščino (kar vključuje religijo).

Prepovedi glede nošenja naglavnih rut so pogosto utemeljene tako, da so predstavljene kot simbol zatiranja žensk in edini način, da ženske ne bi bile prisiljene v pokrivanje (delov) telesa. Poudarjam, da se s prisilnimi prepovedmi kot odzivom na morebitne zapovedi, ki izhajajo iz družinskega okolja, enakosti spolov ne da doseči. Kadar obstaja sum, da je ženska resnično podvržena prisili, je to treba predati v roke pristojnih in usposobljenih oseb, upoštevati zasebnost vseh vpletenih in raziskati dejansko situacijo. Vsekakor je najslabše, kar v takem primeru lahko naredimo, to, da osebo spravimo v dodatno stisko. Tako lahko situacijo še poslabšamo.

Dejstvo, da je v nekaterih državah nošenje naglavne rute ali pokrivanje delov telesa obvezno za ženske, podobno ne more biti izgovor za kršenje svobode verskega izražanja, ki jo je Slovenija ne samo dolžna spoštovati, ampak dolžna zagotoviti, da jo spoštujejo tudi drugi, in sicer na podlagi ustavnega, evropskega in mednarodnega prava. Zadnje je predmet tega prispevka, saj se nanj pogosto pozabi, je pa ključno; mednarodnopravna praksa pri možnih omejitvah svobode veroizpovedi ter nošenja verskih simbolov in oblačil namreč ni vedno usklajena z odločitvami Evropskega sodišča za človekove pravice. Ne citiramo torej prakse in pravil drugje, ampak raje poskrbimo za to, da sami upoštevamo temelje in merila vladavine prava – in morale.

Kot že rečeno, sta svoboda veroizpovedi (vključno z verskim izražanjem) in prepoved diskriminacije dve izmed res osnovnih človekovih pravic, ki jih je Slovenija dolžna spoštovati in zagotoviti njihovo spoštovanje na podlagi njenih mednarodnopravnih obveznosti, ki izhajajo iz več pogodb. Prepoved diskriminacije na podlagi vere ali izražanja je, na primer, omenjena v Mednarodnem paktu o državljanskih in političnih pravicah in v Mednarodni konvenciji o odpravi vseh oblik rasne diskriminacije.

Svoboda izražanja, vključno kadar gre za izražanje verske pripadnosti, je kršena, kadar je oseba tarča diskriminacije zaradi načina oblačenja in verskih simbolov. Posebna poročevalka Organizacije združenih narodov za svobodo veroizpovedi ali prepričanja, gospa Nazila Ghanea, je v preteklosti poudarila, da pravica do verskega izražanja vključuje primere, ko določena oseba želi spremeniti svojo vero oziroma interpretacijo slednje, pravica do interpretacije svoje veroizpovedi pa vključuje pravico do izkazovanja – vključno v javnosti – svojega verskega prepričanja.

Ključno je izobraževanje

Za implementacijo mednarodnopravnih pravil in preprečevanje incidentov, ki bi bili na kakršenkoli način podobni temu dogodku z učiteljem v srednji šoli, je ključna izobrazba vsega osebja, ki dela v javnem sektorju. Ti morajo razumeti, da je promoviranje in zagotovitev verskega izražanja nujno pri njihovem delu. Sprejemanje različnosti je pravi recept za »bonton« prihodnjih generacij. Čeprav igra zavedanje pomembnosti spoštovanja verske svobode in izražanja vlogo v vseh poklicih, ima še posebno pomembno vlogo v izobraževalnem sistemu.

Odgovornost za strpnost v družbi in dopuščanje drugačnosti je odgovornost nas vseh. Dogodki na omenjeni srednji šoli dokazujejo, da bi se v Sloveniji moralo vlagati več v izobraževanje o svobodi veroizpovedi – vključno s svobodo uporabe verskih simbolov in oblek – tistih, ki delajo na izobraževalnih ustanovah in naj bi bili primarno odgovorni za prenašanje znanja. Tisti, ki tega ne upoštevajo, po mojem mnenju ne spadajo v izobraževalni sistem.

Za izboljšanje razmer v prihodnosti je treba ukrepe uvesti zdaj. Posebna poročevalka Organizacije združenih narodov za svobodo veroizpovedi ali prepričanja je v svojem poročilu z dne 30. januar 2023 predstavila kar nekaj predlogov, kako lahko razumevanje svobode veroizpovedi ali prepričanja z izobraževanjem in usposabljanjem pristojnih oseb postane bolj pristno in se v tem smislu izboljša. Primeri so različna izobraževanja (v živo ali prek videokonferenc) ter izmenjava izkušenj in dobrih praks s kolegi. Deljenje izkušenj in dobrih praks med učitelji ne bi samo izboljšalo strpnosti do verskega izražanja, ampak bi tudi odprlo možnosti za razpravo o tem, kako je treba ravnati, kadar sumimo, da versko izražanje, vključno z oblačili, ni rezultat proste volje posameznice oziroma posameznika.

Vedno naj bo naš cilj spoštovanje pravic vsakega posameznika v družbi, vključno slovenski, ki večkulturna preprosto mora biti.

***

Ana Srovin Coralli, doktorantka/asistentka, Akademija za mednarodno humanitarno pravo in človekove pravice v Ženevi.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališč uredništva.