Vsi smo Vladislav Ribnikar

Nocojšnjo noč nisem mogel spati. Zaradi nezaslišanega, tragičnega dogodka na osnovni šoli v Beogradu. Na elitni (tako zatrjujejo) šoli v elitni soseski. Miren, neopazen učenec, odličnjak, je po skrbnem načrtovanju hladnokrvno streljal na sošolce, druge učence, varnostnika in učiteljico. Jih devet pobil, šest ranil, več jih je še v smrtni nevarnosti. Ne, ni se zgodilo v Ameriki, kjer so takšni strelski pohodi nekaj običajnega. Halooo!!! Strelski pohodi mladostnikov, nekaj … običajnega??? Pač, vsakih nekaj mesecev se dogajajo, tako da nas ne presenečajo več. Preseneča nas morda edinole še nezmožnost oziroma nepripravljenost ameriške družbe, da bi se resno spopadla s problematiko (pre)lahkega dostopa do orožja, tudi avtomatskega. Tako imajo pač zapisano v ustavi, poseganje vanjo je težavno in tudi podpornike obeh najpomembnejših političnih strank je najti med proizvajalci orožja. Pustimo ob strani Ameriko, ki je vsaj pri eni stvari res najuspešnejša dežela sveta: v izvozu svojega načina mišljenja, svojih »vrednot« v vse kotičke sveta. Vendar nikakor ni in tudi ne more biti kriva za prav vse zadeve, ki se dogajajo navsezadnje tudi pri nas in v naši soseščini.

Gregor Pečan, ravnatelj in predsednik Združenja ravnateljev osnovnih in glasbenih šol. FOTO: Leon Vidic

Na primeru beograjske šole, kjer se je tragedija zgodila, si lahko (in si moramo) postaviti cel kup vprašanj. Najprej vsekakor, ali se kaj podobnega lahko zgodi tudi pri nas.

Po mojem prepričanju je odgovor brez vsakega dvoma »da«, praktično je to vsak trenutek možno.

Potem, kaj kot družba, kot sistem lahko naredimo, da bi kar najbolj zmanjšali verjetnost za podobne dogodke na minimum oziroma jih povsem preprečili? Menim namreč, da ne moremo in ne smemo biti zadovoljni že zgolj z dejstvom, da je verjetnost (in najbrž tudi možnost) za kaj podobnega bistveno manjša kot v Ameriki, ker je tam dostopnost do orožja pač veliko večja. Mimogrede: ljudski glas ve povedati, da je pri nas na črnem trgu mogoče dobiti pištolo in naboje tudi za samo 300 evrov, kar je znesek, ki ga od svoje žepnine brez težav prihrani skoraj vsak mladostnik. Tako blizu smo.

V resnici se ne da povsem preprečiti prav vsakega ekscesnega dogodka v družbenih podsistemih, kjer se vsak dan srečuje veliko ljudi. Lahko pa vsi skupaj delujemo v smeri zmanjševanja možnosti.

Kje začeti? Menim, da vsekakor v družini. Prav gotovo pa tudi pri ozaveščanju družbe kot celote. Nasilje mora preprosto postati vsesplošno družbeno nesprejemljiv način vedenja, začenši z nasilnim in sovražnim govorom. Ne nazadnje pa tudi pri preventivnih dejavnostih v vseh družbenih podsistemih. Tudi, ali še posebno, pri mladostnikih v šolah, tudi pri najmlajših.

Ampak … Mi v šolah to že počnemo! Ves čas. Pa imamo za svoje ukrepe zadostno podporo? Ne, nimamo je. In tu pridemo do srčike problema.

Prvi problem je zakonodaja drugih, nešolskih področij, ki je že davno vdrla v šolski prostor. Menim, da bi moral biti šolski vzgojni ukrep dokončen in nanj ne sme biti možnosti pritoževanja, ugovarjanja ali razveljavljanja. Pri tem mora biti postopek dovolj enostaven, da napake v postopkih niso mogoče, napaka v postopku pa ne more in ne sme biti vzrok za razveljavitev ukrepa. Učenec je kršil pravila, temu mora slediti vzgojno ukrepanje, morebitna napaka v postopku ne spremeni dejanskega stanja. Kakšen znak dajejo pravno visoko podkovani starši svojemu nasledniku, če na podlagi postopkovne napake dosežejo razveljavitev vzgojnega delovanja šole?

Prepričan sem, da se bodo na ta zapis ogorčeno odzvali različni pravni strokovnjaki in »strokovnjaki«. Prav. Lahko so vrhunski strokovnjaki na pravnem področju, gotovo pa so kompetence strokovnjakov v šolah na vzgojnem področju vsaj primerljive. In šoli bi morali vendar zaupati, tako bi moral delovati sistem. Pogosto smo priča neverjetnemu paradoksu: starši brez zadržkov pripeljejo zjutraj otroka v šolo in pridejo čez več kot osem ur ponj. Vedo, da je za otroka dobro poskrbljeno, da je na varnem. Hkrati pa se brez razmisleka pritožijo nad izrečenim vzgojnim opominom. In se niti ne zavedajo kontradiktornosti svojega početja. Pa tudi ne škode, ki jo na vzgojnem področju s tem povzročajo svojemu otroku. Namesto da bi se doma (in v šoli!) temeljito pogovorili o posameznem dogodku, ugotovili, za kaj je pri vsem skupaj šlo in se opredelili do sprejemljivosti takšnega vedenja, starši (pre)pogosto slepo verjamejo svojemu otroku ter z večjo ali manjšo stopnjo agresivnosti prihrumijo v šolo.

Kaj lahko kot družba, kot sistem naredimo, da bi kar najbolj zmanjšali verjetnost za podobne dogodke na minimum? FOTO: Djordje Kojadinovic/Reuters

Nikogar ne želijo poslušati, nikomur zaupati. Saj jim je njihov otrok, ne glede na starost, že povedal vse. Ampak … Gre vendar za otroka, za človeka, ki še zdaleč nima razvitega dela možganov, ki nadzira delovanje drugih delov in s tem odzivov človeka. Iz prav tega vzroka mladostniki do štirinajstega leta niso kazensko odgovorni za svoja dejanja. So pa zanje odgovorni njihovi starši. Beograjski dogodek na najgrozovitejši in najbolj žalosten način kaže prav na to: slepo zaupanje staršev, ki svojemu otroku omogočajo udejstvovanje z dejavnostmi, ki so zanj povsem neprimerne in bi morale biti, po mojem mnenju, tudi prepovedane. In naprej: v družbi so starši, ki poznajo uporabniška imena in gesla profilov svojih deset-, enajst- …, štirinajstletnikov, v manjšini. V resnici gotovo sploh ne vedo, koliko profilov in kje jih imajo njihovi otroci. Še huje je, da večina staršev ne ve za obstoj »temnega medmrežja«. Njihovi otroci pa vse o teh stvareh izvedo od vrstnikov. Pozor: obiskovanje pornografskih spletnih strani je v tem kontekstu resnična malenkost. Današnji čas je pač do zaposlenih ljudi zelo neizprosen. Staršem dopušča zelo malo druženja z lastnimi otroki, službe si jih (starše) pogosto dobesedno lastijo. Prav zaradi tega je tako zelo pomembno zaupanje šoli in sodelovanje z njo, ne vojskovanje.

Vračar nam je bliže, kot si mislimo

In nazadnje še, kje so možnosti sistema za preprečevanje vsega tega: v preventivnem delovanju, predvsem tu. Kaznovanje je že posledica nekega neustreznega ravnanja, vedenja. Tu pa imamo šole res težave. Prav v teh dneh, ko smo priča povečanemu medijskemu zanimanju za medvrstniško nasilje po dogodkih v Celju (in zdaj v Beogradu), dobivamo z našega ministrstva za vzgojo in izobraževanje mešana sporočila o ohranitvi za malenkost povečanega obsega šolskih svetovalnih služb v času covida-19. Za ohranitev (res majhnega) dodatnega deleža zaposlitve (0,6 delovnega mesta svetovalnega delavca na veliki šoli, na manjših pa še manjši delež!), ki je bilo šolam sistemizirano v časih med in takoj po covidu-19, naj namreč ne bi obstajala pravna podlaga. Spoštovani gospod minister, dr. Darjo Felda! Predlagam Vam, da pravniki, zaposleni na ministrstvu, pripravijo pravno podlago, da bo to postalo možno. Za takšne potrebe imajo najbrž službo na ministrstvu, koalicija pa udobno večino v parlamentu. Dogodki v družbi, ki jih opazujemo niti ne več tako na daljavo, kažejo, da bo vzgojna vloga šole postala še pomembnejša, šolske svetovalne službe pa še bolj obremenjene. Prav res, zdrava šolska prehrana je še najmanjši problem, pa se ji namenja res nesorazmerno veliko časa in medijskega prostora.

In prav mediji in medijski prostor so še zadnji, čemur sem mislil nameniti nekaj besed. Ob vsakršnem ekscesnem dogodku smo priča tekmovanju, kdo bo postregel s čim bolj šokantnimi in pikantnimi podrobnostmi, pogosto iz povsem nepreverjenih virov. Nihče (od urednikov) ne želi razmišljati ali razumeti, da tudi s takšnim poročanjem pripomorejo h glorifikaciji dejanja in storilca. Etično poročanje je le še daljni nostalgični spomin. Ko vse zapisano povežemo, dobimo le bledo sliko krhkosti in negotovosti razmerij, v katerih delujemo in živimo danes. V šolah in družbi. Zato je nujno zavedanje, da smo v resnici prav vsi (osnovna šola) Vladislav Ribnikar.

***

Gregor Pečan je predsednik Zveze ravnateljev in pomočnikov ravnateljev Slovenije.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališč uredništva.