Dilema

Pišem vam, ker sem v veliki dilemi. Stara sem 62 let in sem oktobra 2020 prebolela težjo obliko covida-19: z bruhanjem, diarejo, hudimi glavoboli in vročino 39,6 stopinje Celzija, ki je trajala kljub zbijanju tri do štiri dni, in to po 14 dneh prebolevanja. Vročino sem imela ves čas prebolevanja in se je gibala med 37 do 38,7 stopinje Celzija (razen že zgoraj omenjene). Izgubila sem okus in vonj, ki se mi še zdaj ni povsem vrnil. Dolgo sem kašljala in veliko noči presedela, ker sem težko dihala. Nisem bila hospitalizirana. Sicer imam od prej težave s ščitnico (Euthyrox 50 mg), visokim pritiskom (Coaprovel 300 mg in Lercapress 10 mg), esencialnim tremorjem (Propranolol 40 mg x4), narejeno imam fiksacijo ledvenega dela hrbtenice (od leta 2014) in prištevam se k obilnejši sorti ljudi, čeprav me kilogrami prej nikoli niso ovirali pri rekreaciji.

Po prebolenju sem kot posledico dobila trombozo (12 centimetrov) v desni nogi zadaj nad kolenom. Uživala sem predpisane mi Arixtra 2,4 mg/0,5 ml injekcije – šest tednov. Ves čas mi ni nihče laboratorijsko pregledal krvi, ne prej, ne potem, ko mi je injekcij zmanjkalo. Proti strjevanju krvi nimam predpisanih zdravil. Zdaj je stanje tako, da komaj pripešačim v tretje nadstropje, ker nimam moči, mišice me bolijo in tudi zadihana sem hitro. Vključila sem se v redno vadbo pod nadzorom, ki jo bom morala zaradi pogoja PCT zapustiti.



Prvič sem test na protitelesa opravila 7. 4. 2021 v Synlabu (Elecsys Anti-SARS-Cov_2S (Roche)), kjer so mi jih našteli več kot 2500. Test sem drugič ponovila 10. 8. 2021 in še vedno sem jih imela več kot 2500 enot. Hkrati z drugim testiranjem sem opravila tudi hitri test HAG na covid-19, ki je bil negativen.

Po vsem povedanem sem v dilemi, ali naj se cepim ali ne, in če že, s katerim cepivom. Sama menim, da sem po več kot desetih mesecih še vedno dobro zaščitena in ne ogrožam drugih, vendar sem izločena iz družbe. Menim, da smo vsi vrženi v isti koš, čeprav med prebolevniki obstajajo velike razlike. Moji kolegici prebolevnici se iz meseca v mesec povečuje število protiteles. Druga mlajša kolegica, ki je cepljena s Pfizerjem, ima po treh mesecih manj protiteles kot jaz po desetih mesecih po prebolenju.
Ali se je tako težko dogovoriti za poenotenje testiranja na protitelesa in določiti sprejemljiva merila, na primer test vsake tri mesece ter toliko in toliko protiteles? Zelo vas spoštujem in bi zato rada vedela tudi vaše cenjeno mnenje. Za odgovor se vam že vnaprej zahvaljujem!



Spoštovani,

Vaše pismo dobro ponazori, zakaj tudi zdravniki komaj čakamo, da epidemija mine. Naš poklic je od Hipokrata dalje posvečen osebni pomoči bolnikom, šolani smo za to, da natančno, kolikor je le mogoče, zberemo vse zdravstveno pomembne podatke o konkretnem, »našem« bolniku in nato presodimo, kaj bi bilo mogoče storiti, da se bolnik čim bolj temeljito in dolgoročno reši bolezni in njenih posledic. Covid-19, ki ste ga preboleli, je po eni strani bolezen posameznika (kar ste žal še kako občutili na lastni koži), po drugi strani pa je tudi epidemija – bolezen celotne družbene skupnosti. O koristih, ki jih omogoča zdravljenje (skupaj s preventivo) za posameznika, najbolj kompetentno presojajo infektologi, saj imajo edini dolgoletne in hkrati vsakodnevne praktične izkušnje s protimikrobnim zdravljenjem. Nikomur, ki smo z infektologi v različnih konzilijih, ne pride niti na pamet, da bi jim oporekal, kar znajo daleč najbolje – med stotinami protimikrobnih zdravil izbrati tista, ki so najbolj v korist konkretnemu bolniku, glede na lastnosti povzročitelja okužbe in glede na fazo bolezni. Zato nam različni iverimektinski in podobni nasveti jemljejo sapo – od kod ljudem, ki niso niti povohali teorije (kaj šele prakse) protimikrobnega zdravljenja, toliko napihnjene samozavesti, da bi pa oni kar z enim zamahom, ker infektologi menda svojim bolnikom nočejo pomagati.

Ker pa je covid-19 tudi epidemija, se z njim ukvarjajo tudi zdravniki za družbene bolezni – epidemiologi. Na srečo se v največ primerih izkaže, da je tisto, kar je v zvezi z »zdravljenjem epidemije« koristno za družbo, hkrati koristno tudi za posameznika. Cepljenje ljudi, ki še niso preboleli covid-19, je najboljši način zdravljenja epidemije, in hkrati za posameznika daleč najmanj tvegan način, da si ob prvem srečanju z delčkom virusa, ki ga imenujemo cepivo, ustvari odpornost, ki ga varuje pred težjim potekom okužbe, kakršnega ste, žal, občutili na lastni koži.

Covid-19, ki ste ga preboleli, sicer formalno ni potekal izrazito težko (niste potrebovali kisika in bolnišničnega zdravljenja), a kljub temu se zelo motečih zdravstvenih posledic še po enem letu niste rešili, in pri tem nikakor niste osamljen primer. Ob vseh težavah pa ste zdaj trčili v epidemiološka pravila, ki vas v tem trenutku izenačujejo z tistimi, ki še niso preboleli bolezni niti niso bili cepljeni – čeprav imate izmerjeno maksimalno koncentracijo protiteles.

Ker pa gre primarno za vaš osebni problem, naj na tem mestu obidem razloge za »ignoranco protiteles« pri epidemioloških ukrepih in najprej razčistim vzrok vašega strahu, zaradi katerega ste si začeli »meriti« protitelesa. Vzrok je vaša izkušnja s covidom-19! Slabe izkušnje s težkim, zapletenim in dolgotrajnim potekom covid-19 so v vas zbudile odpor do česarkoli v zvezi z boleznijo, celo do cepiva, ki je pravzaprav namenjeno temu, da preprečuje bolezen, ki vas je prizadela. To je na ravni čustvovanja razumljivo, podatki in dejstva pa vseeno kažejo, da se je v vašem primeru zelo smiselno cepiti. Veliko raziskovalnih poročil kaže, da lahko prav cepljenje zelo pomaga bolnikom z dolgotrajnimi težavami po covid-19. Seveda ne pomaga pri težavah, ki so posledica poškodovanih organov in tkiv med akutno boleznijo covid-19. A vsaj del teh bolnikov ima lahko dolgotrajne težave zaradi nepopolne odstranitve virusov iz različnih tkiv (pljuča, tonzile, vranica, živčevje), zaradi česar lahko nastane tudi trajno visok protitelesni odziv. Pri takih bolnikih, ki imajo težave z zmožnostjo imunskega sistema, da bi popolnoma odstranil viruse iz tkiv, lahko bistveno pomaga cepljenje. Po njem se zgodi boljše odstranjevanje ostankov virusov, kar pripomore k hitrejšemu izzvenevanju bolezni. Trenutno poteka veliko študij, ki želijo opredeliti mehanizme, kako cepljenje bolnikov z »dolgim covidom« vpliva na potek njihove bolezni.

Menim torej, da se cepite – zato, da preprečite bolezen, ki jo očitno slabo kontrolirate in vas je enkrat že zelo prizadela. In tudi zato, ker se pri okoli tretjini bolnikov z dolgim covidom po cepljenju izboljšajo težave, ki jih imajo.

***
Alojz Ihan, dr. medicinskih znanosti, imunolog, pisatelj in publicist.

Prispevek je mnenje avtroja in ne izraža nujno stališč uredništva.