Zakaj se je cepil Luka Dončić

Prvo organizirano proticepilsko gibanje se je rodilo kot odziv na angleški zakon o obveznem cepljenju otrok proti črnim kozam, sprejet leta 1853. Zakon je nastal zaradi zmanjšanja zanimanja za cepivo, ki ga je prvič uporabil Edvard Jenner leta 1798. Takrat je v Evropi vsako leto zaradi črnih koz umrlo okoli 400.000 ljudi, Jennerjevo cepivo pa je proti strahotni bolezni omogočilo povsem zanesljivo zaščito. Cepljenje se je zato bliskovito razširilo po vsej Evropi, v Sloveniji (ki je bila del Avstro-Ogrske) so začeli cepiti že leta 1800. Ker pa se je v prihodnjih desetletjih zmanjšala silovitost epidemij črnih koz (tudi zaradi cepljenja), je vse več ljudi »pozabilo« cepiti svoje otroke. Zato je po nekaj novih epidemičnih izbruhih, v katerih je število žrtev spet naraščalo, Anglija sprejela zakon, ki je starše »prisilil«, da so otroke cepili.

Med glavnimi organizatorji nasprotnikov obveznega cepljenja otrok je bil Richard Butler Gibbs iz Londona, lastnik klinike za homeopatijo, prehransko terapijo in hidroterapijo. Predvsem slednjo je Gibbs na široko oglaševal kot idealno terapijo za zdravljenje črnih koz – z namakanjem obolelih v svojih posebnih vodah ter zavijanjem v mokre rjuhe in mokro perilo. Zato ni čudno, da ga je zakon o obveznem cepljenju proti črnim kozam tako razbesnel, da je leta 1866 ustanovil združenje proti obveznemu cepljenju (Anti Compulsory Vaccination League). Začel je izdajati prvo proticepilsko revijo (Anti Vaccinator) in za svoje gibanje pridobivati predvsem manjše podjetnike in pravnike, ki so v cepilnem zakonu videli nedopustni intervencionizem države na področju »zdravstvenega podjetništva«. Tega je v tistem času zaznamoval silovit spopad med ortodoksno medicino in homeopatijo, ki je v vsej Evropi in ZDA doživljala silovit razmah. Mnogim se je homeopatija (Hahnemann, 1789) s svojimi kapljicami namreč zdela precej sprejemljivejša kot puščanje krvi s pijavkami in terapije z arzenom, živim srebrom in podobnimi »zdravili« takratne ortodoksne medicine. In z današnjega vidika je pri številnih boleznih, resnici na ljubo, človek takrat bolje prišel skozi s homeopatskih placebom kot z ortodoksno zdravniško »terapijo«.

Uzakonjenje cepljenja, ki je sodilo v repertoar ortodoksne medicine, je bil alarm za klinike, ki so jih vodili homeopati, naturopati, osteopati in številni drugi ponudniki prostega medicinskega trga, značilnega za devetnajsto stoletje. Organizirani upor proti cepljenju je bil v resnici boj proti ambicijam takratnih držav (Anglije, ZDA, Avstro-Ogrske), ki so z organiziranjem javnega zdravstva začele uvajati zdravstvene zakone. Ti so kot nosilce zdravstvene dejavnosti favorizirali na medicinskih univerzah izobražene zdravnike, to pa je pomenilo strahovit finančni udarec vsem drugim zdravstvenim podjetnikom, predvsem takrat močno razširjenim homeopatskim klinikam.



Najsilovitejši spopad med zdravniki in homeopati se je odvil v ZDA, kjer je homeopatija do sredine 19. stoletja postala zelo uveljavljena in bila leta 1844 tudi organizirana v močno vseameriško strokovno združenje (American Institute of Homeopathy). Temu je 1846 sledil »protiudarec« ortodoksih zdravnikov z ustanovitvijo njihovega vseameriškega združenja (AMA – American Medical Association). Iz tega so kmalu začeli dosledno izključevati vse zdravnike, ki so prakticirali homeopatijo.

V teh razmerah je bil boj za in proti cepljenju pravzaprav boj za in proti državnemu urejanju javnega zdravstva v povezavi z ortodoksno medicino, to je univerzitetno izšolanimi zdravniki. Z razvojem zdravstvenih zavarovalnic v drugi polovici 19 stoletja je ta boj postajal vse manj enakovreden – zdravstveno zavarovalništvo se je v kombinaciji z zdravstveno zakonodajo začelo naslanjati na šolsko medicino in državno zdravstveno mrežo. Vsi drugi »alternativci« so si morali mimo zavarovalnic ustvarjati svoj lastni zdravstveni trg. Ena od najpomembnejših strategij pri ustvarjanju tržnih niš za prodajo »alternative« je postalo vzbujanje nezaupanja v zdravnike in »uradno» (zavarovalniško) medicino.



Proticepilstvo je že od 19. stoletja ena od pravno varnih platform za širjenje nezaupanja v medicino. Konkretnejše trditve, na primer o neučinkovitosti operacije slepiča ali antibiotičnega zdravljenja, so namreč hitro iztožljive pri konkretnih izvajalcev, na primer bolnišnicah. Z načelnim proticepilstvom pa se je mogoče junačiti brez pravnih posledic in tako učinkovito vzbujati dvom o medicini. S proticepilskim junačenjem alternativci skrbijo za osebno samopromocijo in rekrutacijo potencialnih strank, ki niso zadovoljne s svojim zdravjem in »uradno« medicino. Na koncu pa gre večinoma za prodajni interes – za vitamine, tečaje, paramedicinske knjige, različne alternativne terapije, osebna svetovanja. V državah, kjer je zdravstvena zakonodaja manj omejevalna, na primer v ZDA ali na evropskem vzhodu, so kot alternativne terapije mogoči tudi mazaški posegi za več tisoč in deset tisoč evrov, od različnih vitaminskih in serumskih terapij do terapij z vbrizgavanji »imunskih celic«, ki v resnici nimajo nikakršne podlage za uspeh. Globalno pa je alternativa industrija, katere obseg znaša več kot 100 milijard dolarjev na leto, bistveno več, kot je obseg prodaje antibiotikov in cepiv skupaj.

Zato ni čudno, da sled denarja pri proticepilstvu vodi do največjih prodajalcev alternativnih medicinskih produktov (na primer Josepha Mercole, lastnika stomilijonskega imperija prehranskih dodatkov), ki tudi najbolj financirajo izdelovanje objav, ki jih potem »proticepilci« všečkajo in delijo po družabnih medijih. Prodajalcev alternative v resnici cepljenje sploh ne zanima, covid-19 pa jim je zanimiv le kot (trenutno) globalna oglaševalska platforma za prodajo svojih storitev in produktov. Koronavirus je zanje isto, kot je trenutno Luka Dončič – nekaj, na kar so vsi pozorni in se zato na družabnih omrežjih izplača nanj nalepiti tudi svoje ime. Covid-19 je pač privlačen oglasni pano na trenutno zelo prometnem križišču. In v resnici prodajalcev alternative, ki napadajo cepljenje, ne zanima bolezen covid-19, ampak izključno količina vitaminov, arjuvedskih tečajev in terapij, ki jih bodo s svojim covid oglaševanjem prodali.

***

Alojz Ihan, dr. medicinskih znanosti, imunolog, pisatelj in publicist

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.