V nadaljevanju preberite:

Ni treba mnogo truda za ugotovitev, da je v miniaturnem slovenskem akademskem prostoru domala nemogoče najti »šifriranega« recenzenta družboslovno-humanistične usmeritve, ki ne bi bil povezan z vsaj eno osebo večavtorske monografije s polja te usmeritve in na razpis ne bi prijavljal lastne monografije – to bi bilo v nebo vpijoče »nasprotje interesov« – ali zaradi zasedenosti ipd. ne bi mogel recenzirati knjige. Na opisani način v območju institucionalne humanistike in družboslovja pade vsaka prosta pobuda, združujoča potenciale različnih ved, ki ni rezultat trdo nadzorovanih projektnih politik ter potemtakem nacionalnih direktiv na področju znanosti.

Ko pa govorimo o raziskovalnih projektih, prijavah, razpisnih ključnikih, ki izvajalce in izvajalke spreminjajo v papagajske posnemovalce, »kickoff« srečanjih, poročilih, evalvacijah in drugih aktivnostih, ki skoraj v popolnosti zaposlujejo raziskovalno srenjo, stojimo daleč proč od humanistično-družboslovnih uvidov in mencamo na točki, kjer jim danes oblastne strukture učinkovito režejo krila. To ni nič novega, zgodovina intelektualne misli dokazuje, da vsaka družba teži k nadzoru populacije, ki najintenzivneje misli družbena dogajanja. Tudi avtorji omenjene monografije smo med drugim pokazali, da so se ideologije 20. stoletja najbolj hrupno srečevale ravno na hrbtih prodornih osebnosti s področja humanistike in družboslovja. Ni razloga, da bi bilo danes drugače – prej nasprotno.