Že sedem let presojajo zdravnikovo ravnanje

Leta 2013 me je takratni strokovni direktor Bolnišnice Šempeter zaprosil, da bi s strokovnega pulmološkega stališča pregledala enoletno zdravstveno obravnavanje petinpetdesetletnega bolnika S. P., v kar sem privolila, ter mi je bila zato na vpogled posredovana njegova razpoložljiva zdravstvena dokumentacija.

Iz zdravstvene dokumentacije je razvidno, da je bolnika vse leto 2012 zdravstveno obravnaval zdravnik D. B., ki pri hudem kadilcu ni vzročno razjasnil sence na pljučih. Vse leto ga je sledil le rentgensko kot domnevno okužbo pljuč ter zdravil z antibiotiki. Čeprav se senca rentgensko ni prepričljivo zmanjševala, ni v tem letu sprožil diagnostičnih postopkov za odvzem vzorcev tkiva ali bolnika preusmeril v diagnostiko v terciarno pljučno ustanovo. Zdravnik je očitno ostajal ujet v svojo začetno razlago spremembe, od katere ni odstopil.

Ker se je bolnik vse slabše počutil, je spomladi leta 2013 poiskal pomoč pri drugem pulmologu, ki ga je takoj usmeril v Bolnišnico Golnik, kjer so pri šestinpetdesetletniku ugotovili raka na pljučih z zasevki v več organov in tudi v možgane. Pri bolniku je prišlo v poštev le še paliativno zdravljenje. Rak na pljučih je bil namreč že tako razširjen, da ni bilo mogoče nobeno onkološko zdravljenje. Bolnik je taistega leta 2013 umrl.

Po pregledu posredovane bolnikove zdravstvene dokumentacije, sem torej leta 2013 lahko ugotovila le, da je zdravnik za eno leto zakasnil diagnostiko raka na pljučih, ki je v tem razdobju toliko napredoval, da se ga ni dalo več zdraviti in je bolnik zaradi raka na pljučih umrl.

Svojo oceno obravnavanja bolnika sem v pisni obliki seveda posredovala strokovnemu direktorju Bolnišnice Šempeter, ki me je za strokovno pulmološko analizo bolnikovega obravnavanja tudi zaprosil.

Na primer bolnika sem nato že pozabila, ko sem bila jeseni leta 2015 nepričakovano poklicana kot priča na novogoriško sodišče. Menila sem, da sem svoj pogled na primer bolnika že dala v pisni obliki leta 2013 in da pri njem ostajam ter da ne vidim smisla v tem, da bi vabilo na sodišče sprejela. Povedala sem tudi, da bolnika ali njegovih svojcev nikoli nisem v živo srečala. Nič ni pomagalo. Z grožnjo siceršnje prisilne privedbe na sodišče sem se morala odpeljati na pričanje na sodišče v Novo Gorico.

Na sodišču so posedovali, kot sem opazila, mojo pisno oceno bolnikovega zdravstvenega obravnavanja, ki sem jo podala leta 2013 na prošnjo takratnega strokovnega direktorja Bolnišnice Šempeter.

Sodniku sem povedala, da moje mnenje ostaja nespremenjeno, tako kot sem ga že podala leta 2013.

Izkazalo se je, da svojci tožijo zdravnika za kaznivo dejanje malomarnega zdravljenja njihovega očeta.

Leta 2018, torej tri leta pozneje, sem bila kot priča spet pozvana na novogoriško sodišče. Ugotovila sem, da se obramba zdravnika sklicuje na mnenje sodnega izvedenca zdravstvene stroke, ki je dejal, da obstajajo kazalniki, ki dopuščajo zdravnikovo vztrajanje pri diagnozi okužbe pljuč ter ga upravičujejo pri njegovem ravnanju.

Marca leta 2019 je novogoriško sodišče zdravnika po štirih letih presojanja oprostilo obtožbe glede storitve kaznivega dejanja malomarnega zdravljenja, a je koprsko višje sodišče sodbo nato razveljavilo in odredilo ponovno sojenje zdravniku, ki naj bi se do zdaj še ne začelo.

Sodno ocenjevanje zdravnikovega postopanja se, kot vidimo, vleče že od leta 2015. Poteka torej že sedmo leto presojanja zdravnikovega ravnanja. V teh sedmih letih je bil zdravnik s polnim imenom večkrat medijsko izpostavljen.

Medicina je vendarle precej eksaktna veda. Obstajajo dejstva, ki so dejstva in bi morala biti neodvisna od mnenja posameznika ter delovati kot temelj presojanja. Očitno pa v praksi ni tako. Izvedenec lahko, in to brez vsakih posledic zase, manipulira s strokovnimi podatki in opusti nepristranskost. Izvedenstvo in sojenje pa bi moralo izhajati iz nepristranskosti.

Po drugi strani pa se ob nesrečnem primeru bolnika, ki ga za nazaj ni mogoče popraviti, postavlja vprašanje že več let trajajočega psihičnega pritiska na zdravnika, čigar krivda ostaja nedorečena. Menim, da je opisana nedorečenost za zdravnika škodljiva tako poklicno kot osebno. Traja že sedem let in še ni razrešena.

Ob opisanem primeru bi morali ugotoviti, da nimamo sistema optimalnega obravnavanja takšne zdravstvene problematike, saj sedanji sistem dopušča nerazumno dolgo zavlačevanje razsodbe.

Postavlja pa se tudi vprašanje sodno izvedenske odgovornosti, ki jo je mogoče zaslutiti v tem primeru, ki ne sledi nepristranskosti.

Morda tudi ni dobro, da se take sodne presoje dogajajo v lokalnem miljeju, v katerem so se zgodile, ter bi bilo bolje, da bi bile obravnavane na drugem koncu Slovenije, kjer udeleženci v obravnavi ne bi bili vsem znani.

***

Prim. dr. Zlata Remškar, dr. med.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališč uredništva.