Razosebljeni v starosti

V zadnjem letu smo pogosto omenjali domove starejših občanov. Odkrivali smo pomanjkljivosti njihovega delovanja ter jih na drugi strani izpostavljali velikim dodatnim obremenitvam pri obvladovanju epidemije covida-19 v njih.

Kot družba se nismo vživljali v usode varovancev domov. Redno smo spremljali statistična poročanja, koliko varovancev domov je na novo zbolelo za covidom-19 in koliko umrlo zaradi covida-19. Domovi so bili zaprti za obiske in znotraj razdeljeni na kužne in nekužne predele.

Vse dogajanje v domovih je bilo običajnim državljanom brez svojcev v domovih precej oddaljeno, neoprijemljivo. Kot poročanja o vojnah in naravnih nesrečah v različnih delih sveta, ki jih slišimo in gledamo in ostajamo ob njih indiferentni.

Toda ali je prav, da ne namenjamo pozornosti posamezniku v naših domovih? Ali niso domovi ustanovljeni zaradi posameznikov, ki jih potrebujejo?

Pri svojem delu se srečujem z različnimi izkušnjami pri oskrbi starih ljudi. Dobrimi in slabimi! Včasih občudujem skrb okolja zanje. Včasih pa ugotavljam, da se jih zanemarja in da smo z njimi nepotrpežljivi.

Že v ordinaciji se dogaja, da večkrat podaja anamnezo svojec ter starostnik tiho sedi in ostaja izključen iz pogovora o njem samem.

Opisala bom eno slabih izkušenj iz dnevne prakse. Zavedam se, da vseh podrobnosti o primeru ne poznam. Priznam pa, da se me je naključno odkrita zgodba, kot sem jo doživela, dotaknila. V njej sem prepoznala širše dimenzije problematike starostnikov.
Iz doma starejših občanov so bolnico usmerili pod nujno na ambulantni pljučni pregled. Opazili so, da se po prebolelem covidnem infektu zelo hitro zadiha in ni zmožna sodelovati pri fizioterapiji za ponovno osamosvojitev pri gibanju.

Reševalca sta jo na ležečem vozičku pripeljala v ordinacijo ter nato odšla po drugih nalogah. Ko bolnica opravi, se ju spet pokliče, da jo odpeljeta nazaj v dom.

Na vozičku je ležala postarana, drobna, bleda ženska z v nos vstavljenim dvorogeljnim katetrom, po katerem je prejemala dodaten kisik k vdihanemu zraku.

»Kako ste?«, sem jo vprašala.

»Zelo slabo!« je odgovorila.

Iz njenega ambulantnega kartona je bilo razvidno, da ima ugotovljeno napredovalo kadilsko okvaro pljuč in dva meseca odobreno dodajanje kisika na domu.

»Ali ni dihanje s kisikom nič boljše?«

»Ne, ni bolje! Slabše je!«

Povedala je, da je zaradi ortopedskih težav obležala. Ker je postala nesamostojna pri osnovnih dnevnih aktivnostih, se je odločila za bivanje v domu. Nekako je šlo, dokler ji niso indicirali zdravljenja z dodajanjem kisika na domu. Odkar ima kisik, je nič več ne posajajo na voziček in ne odpeljejo med druge, kot so jo predhodno. Sedaj jo puščajo ves čas ležati v postelji. Ne ve, da bi prebolela covidno bolezen.

»Zakaj me ne posajajo več na voziček? Nimam obiskov svojcev in sem vse dni sama v postelji. Zaradi kolkov ne morem samostojno vstati iz postelje. Ne morem si nič pomagati. Recite jim, da naj me spet posajajo na voziček in zapeljejo med druge.«

V pljučih ni imela vidnih sprememb, ki bi kazale na covidno pljučnico.

Domnevala sem, zakaj je ne posajajo več na voziček. Zelo verjetno nimajo prenosnih koncentratorjev kisika. Opremljeni so s sobnim kisikom, zato jo puščajo v sobi.

Takrat sem nenadoma ugotovila, da ima bolnica šele sedemdeset let in da se zdi, da se ji je življenje končalo, čeprav še ni umrla. Da je postala zaradi okoliščin, kakršne so v tem domu, končno ujeta v svojo posteljo. Zasmilila se mi je. Tega ji nisem mogla povedati. Počutila sem se krivo, ko sem ji rekla, da bo s pomladjo vse bolje.

Razmišljala sem, kako da v domu ne opazijo stiske bolnice, da se ne more z njimi pogovoriti. Varovanka je očitno razosebljena. Tudi bolničini podatki za pregled pljuč kažejo na nepoznavanje njene zdravstvene problematike.

Kje je odgovornost do varovancev domov kot posameznikov? Kdo bi moral zagotavljati optimalnejšo zdravstveno oskrbo varovancev, v našem primeru zagotoviti možnost uporabe prenosnega kisika, ki bi razširil gibalno okolje takih bolnikov? Domski zdravnik? Vodstvo doma? Kdo bi pravzaprav moral nadzorovati kvaliteto življenja domskih varovancev?

Vemo! Vse se začne in konča pri razpoložljivih sredstvih in kadru.

Morda pa bi razmere lahko izboljšali in poglobili individualnost obravnavanja varovancev z načrtnim gojenjem osebnega pristopa do starostnikov, kar bi zahtevalo ob koncentraciji starostnikov v domu od kadra nadpovprečno visoke moralno-etične kvalitete, kar bi jim morala družba povrniti z boljšim družbenim ugledom tega dela.

***
Prim. dr. Zlata Remškar, dr. med.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališč uredništva.