Razosebljen odnos do bolnika

Za seboj imam štirideset let opravljanja zdravniškega poklica v bolnišnici, še vedno pa sem poklicno aktivna na primarni zdravstveni ravni, v specialistični ambulanti. Ugotavljam, da se ambulantno delo zelo razlikuje od bolnišničnega.

V ambulanti si sam in se moraš v kratkem času, ki ti je dodeljen za obravnavo bolnika, odločiti, kaj je bolnikov problem in kako ga razreševati oziroma zdraviti. Lahko se osredotočiš na diagnozo izbranega zdravnika, ki je napotil bolnika na specialistični pregled, na primer diagnozo astme, in podaš mnenje o kazalcih za in proti diagnozi obstoja astme pri bolniku. Lahko si vprašan, kaj je vzrok za bolnikov simptom na primer bolečine v prsnem košu, ter odgovoriš le na zastavljeno vprašanje.

Včasih je obravnava zapletenejša, ker ima bolnik poliorgansko prizadetost, ki jo lahko osvetli pregled predhodne bolnikove medicinske dokumentacije. Zanimivo je, da predhodne medicinske dokumentacije naši bolniki v večini ne prinesejo na specialistični pregled ter je ne posedujejo, ker jo izročijo izbranemu zdravniku ter jo od njega pridobijo na vpogled naknadno, če je treba. Izbrani zdravnik le redko sam od sebe izroči medicinsko dokumentacijo bolniku z navodilom, da jo pokaže specialistu, h kateremu ga je napotil.

Poseben problem na primarni ravni so nedvomno napotitve akutnega bolnika za sprejem v bolnišnico. Na primer bolnika z bakterijsko pljučnico. V Ljubljani poteka postopek sprejema na interno kliniko prek internistične prve pomoči. Tam lahko ne upoštevajo specialistove ambulantne ocene stanja ter bolniku zavrnejo sprejem v bolnišnico. Včasih je preusmeritev bolnika domov posledica odsotnosti razpoložljive postelje. Problem zaplete še današnja superspecializacija zdravnikov, ki so poglobljeno usmerjeni le v en organski sistem človeka. Ogroženost pljučnega bolnika včasih zato ni prepoznana. Ker sedanji sistem ne omogoča povratne informacije zdravnikom, ti velikokrat ne izvedo za posledice svojih odločitev.

Problem so tudi napotitve na različne diagnostične postopke in bolnišnične diagnostične obravnave. Elektronske napotnice so razosebile stik z izvajalcem obravnave. Ne zdravnik ne bolnik ne more »uradno« izbirati izvajalca obravnave. Hitrost obravnave se sicer zameji z opredelitvijo nujnosti preiskave, česar v nekaterih primerih iz različnih razlogov ne upoštevajo.

Kot dolgoletno zdravnico, ki je šla skozi različna razdobja organiziranosti zdravstvene obravnave slovenskih bolnikov, me zelo moti razosebljenost pri obravnavi bolnikov. Zdravniku je pravzaprav onemogočeno organizirati individualno celostno obravnavo svojega bolnika. Če povprašuje za svojim bolnikom, je nadležen. Komunikacija med izbranim zdravnikom specialistom na primarni ravni in zdravniki na sekundarni in terciarni ravni je zamrla.



Zdravniki se danes velikokrat počutimo preobremenjene. Pa smo res? Je zatikajoča se organiziranost našega dela najpomembnejši vzrok za omenjeni občutek?

Zaradi bolnišnične uveljavitve timske obravnave bolnikov se je zdravnikova odgovornost za bolnika razpršila oz. se je vloga neposrednega »sobnega zdravnika« izgubila.

Ko bolnik ali svojci podvomijo o primernosti obravnave, se zdravniki strnemo. Izrečen dvom namreč večinoma doživimo kot neupravičen napad na naše dobronamerno delovanje.

Maja sem vprašala onkologa svojega sorodnika, ali bi spremenili shemo zdravljenja raka pri svojcu, ker kaže, da dosedanji režim ni bil učinkovit, saj je majska računalniška tomografija pokazala napredovanje rakave bolezni. Onkolog je odgovoril, da sheme zdravljenja po hišni doktrini za zdaj ne bo spremenil ter se bo počakalo na izvid ponovne kontrolne računalniške tomografije čez mesec dni in pol. Zaznala sem nejevoljo, ker sem izrazila dvom o njihovi shemi zdravljenja. Julijska računalniška tomografija je seveda pokazala nadaljnje napredovanje bolezni. Ko sem klicala za informacijo o izvidu, sem izvedela, da je odgovorni onkolog na dopustu. Vprašala sem, ali imajo na tem onkološkem oddelku dnevne konzilije o vodenju svojih bolnikov, in odgovorili so mi, da o zdravljenju bolnika načeloma odloča onkolog, ki je bolnika prevzel, in da bo moral »moj svojec« počakati, da se bo vrnil z dopusta.

Pomislila sem, da morda taka organizacija dela ni najbolj prijazna do bolnika ter se izgublja čas, ki ga morda ne bo mogoče nadoknaditi.

V nasprotju z mojimi predhodnimi ugotovitvami o razpršeni bolnišnični odgovornosti zdravnikov do bolnikov lahko v tem primeru opazimo prav nasprotno, pomanjkanje timske obravnave bolnika in pretirano zadolžitev enega zdravnika za rakavega bolnika. Opisani primer kaže tudi na zdravnikovo moč nad bolnikovim zdravjem, ki v tem primeru ni najbolj poštena do tega bolnika.
Slovenija je majhna. Specializiranih zdravstvenih ustanov je malo. Nekatere mlajše še nabirajo delovne izkušnje. Sistemskega nadzora našega zdravniškega dela pravzaprav ni. Kot vidimo, lahko obstajajo bolnišnične »hišne doktrine« in odsotnost oddelčnega timskega dela, ko bi bilo to nujno.

Tudi zadnji prikazani primer nazorno osvetljuje problematiko razosebljenega odnosa do bolnika.

Naj sklenem z ugotovitvijo, da je glavna pomanjkljivost trenutnega zdravstvenega sistema medsebojna odtujenost zdravnika in bolnika. Bolnišnični zdravniki to manj občutijo, kot občutimo zdravniki na primarni zdravstveni ravni. Elektronska napotnica je nedvomno pomembno prispevala k takemu odnosu. Manjka tudi nadzor zdravniškega dela, ki bi morda lahko spodbudil izboljšanje organizacije našega delovanja, ki do bolnika trenutno ni najbolj odgovorna ter služi predvsem formalistični zadovoljitvi čakalnih vrst na različne obravnave.

***
Prim. dr. Zlata Remškar, dr. med.

Prispevek je mnenje avtorja in ne odraža nujno stališč urendištva.