Sistemska odtujenost

Znanka ima devetinsedemdeset let. Konec leta 2020 so ugotovili, da ima raka na sečnem mehurju. V razmiku treh mesecev je bila konec leta 2020 dvakrat operirana na mehurju. Druga operacija je bila nujna, ker je operater ob prvi menil, da mu ni uspelo v zdravo odstraniti par centimetrov velikega tumorja iz mehurja. Vse začetne diagnostične preiskave, vključno s prvim histološkim pregledom tumorskega tkiva, so kazale na zločesto obliko tumorja z lokalno razrastjo v mehurju.

Poleg tega je opravljena računalniška tomografija prsnih organov naključno dodatno odkrila obojestranske azbestne plake na rebrni mreni in v desnih pljučih osem milimetrov veliko zgostitev, ki bi lahko pomenila začetni tumor pljuč in bi bilo treba čez pol leta z računalniško tomografijo opraviti kontrolo, ali se morda ne povečuje. Bolnica je bila izpostavljena azbestu, saj je njena mati, poklicno izpostavljena azbestu, svoja delovna oblačila več let prala doma.

Po drugi operaciji je histološki pregled odvzetega tkiva v mehurju vključeval granulacijsko tkivo in v majhnem delu rakavo tkivo, tokrat opredeljeno za manj zločesto različico raka mehurja, kot je bila ugotovljena predhodno. Predstavili so jo kirurškemu onkološkemu konziliju, ki je tri tedne po drugi operaciji mehurja priporočil uvedbo lokalne imunoterapije. Ta se je začela izvajati šele tri mesece po drugi operaciji mehurja. Junija in septembra 2021 kontrolni cistoskopiji nista pokazali ponovitve tumorja v mehurju, a v izpirku mehurja so bile obakrat najdene maligne celice. Novembra 2021 je bila še tretjič hospitalizirana in takrat so ob cistoskopiji ugotovili areal spremenjene sluznice, ki je niso biopsirali, ampak le elektrokoagulirali. Na začetku letošnjega leta so bolnici ponovili cistoskopijo, ki pa je bila brez posebnosti. S časovno zakasnitvijo je nato prejela izvid citološkega pregleda izpirka mehurja na maligne celice in ta je bil spet pozitiven. Sporočili so ji, da bo povabljena na ciklus lokalne imunoterapije, nato pa naj na cistoskopski nadzor stanja septembra s seboj prinese nov izvid ultrazvoka abdomna.

Devetinsedemdesetletna bolnica se ne počuti dobro. Vse, kar se ji dogaja, je nejasno. Na obravnavi je že leto in pol. Od junija lani živi od cistoskopije do cistoskopije, z že devet mesecev zaznavanimi rakavimi celicami v urinu.

Razmišlja, zakaj ji ne ponovijo nobene od začetnih preiskav, na primer ultrazvoka trebuha ter računalniške tomografije trebuha in prsnega koša. Novi ultrazvok trebuha naj bi opravila šele pred ponovnim septembrskim pregledom pri kirurgu. Toda do takrat je še pol leta.

Predlagala sem ji, da izbranemu zdravniku predlaga svojo predhodno napotitev na ultrazvok trebuha ter naj se ji zaradi azbestne izpostavljenosti in drobne lezije na desni strani pljuč, za katere so svetovali radiološko sledenje, kontrolira še računalniško tomografijo pljuč. Imela je zadržke do predloga oziroma ni vedela, kako kot laik zdravniku predlagati izvedbo omenjenih preiskav.

Premišljala sem, zakaj se izbrani zdravnik aktivneje ne vključi v obravnavo pacientke ter omogoči odprto komunicirati ne da bi se ta počutila, da je s svojimi predlogi »sitna«. Vprašanje je tudi, zakaj je zdravnik prezrl nekatera specialistična priporočila, na primer nadzor računalniške tomografije pljuč bolnice, ki je bila izpostavljena azbestu.

V Odmevih so 7. 3. 2022 poročali o postcovidnih zdravstvenih posledicah za rakave bolnike, pri katerih je bolezen zdaj pogosteje odkrita v napredovalnih stadijih z manjšimi možnostmi za ozdravitev kot v preteklosti. Nastopila je tudi šestintridesetletna bolnica s prikrito identiteto, ki je opisala zelo neodgovoren diagnostični pristop svoje zdravnice do spremembe v dojki, ki je zakasnila odkritje raka. Bolnica ga je pravzaprav potrdila sama po samoplačniškem ultrazvoku dojk, za katerega je odštela sto petdeset evrov. Šele nato je prišla do ustrezne onkološke obravnave.

Pravzaprav bi nas opisana podobna obravnavanja bolnikov, kot jih občasno opazimo, morala bolj skrbeti kot nas.

Izbrani zdravnik, ki mu je pri nas sistemsko dodeljena ključna vloga pri zdravstvenem obravnavanju bolnikov, bi se moral truditi za celostno skrb pri svojem bolniku, ne le pasivno spremljati njegovega specialističnega obravnavanja. Še posebno pa bi moral imeti do njega empatičen odnos ter vzbuditi strokovno zaupanje do bolnika.

Zdravniki se v zadnjem času prevečkrat sklicujemo na svojo maloštevilnost in preobremenjenost. Predstavljamo se kot žrtve organizacijskih pomanjkljivosti sedanjega zdravstvenega sistema. V resnici pa so žrtve bolniki, ki jih ne obravnavamo optimalno. Naši bolniki so pravzaprav preskromni in zadovoljni že s tem, če so zdravstveno obravnavani.

O kakovosti zdravstvenih storitev pa tako bolniki kot zdravniki še vedno molčimo. Vsi pa vemo, da se začnejo z odgovornim zdravstvenim obravnavanjem vsakega posameznika.

***

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.