Statistika revščine – politična iluzija ali realna slika?

V Sloveniji se pogosto govori o tem, da velik delež prebivalstva živi pod pragom revščine. Statistični urad Slovenije (Surs) uporablja metodologijo, ki revščino meri izključno na podlagi dohodkov, pri čemer njen prag določi pri 60 odstotkih mediane ekvivalentnega dohodka. Ta pristop ima resno metodološko pomanjkljivost – ne upošteva premoženja, kot so lastništvo nepremičnin, bančni depoziti in kreditne obveznosti. Posledično je statistika revščine močno izkrivljena, kar omogoča politično manipulacijo in nepravično razporeditev socialnih transferjev.

Kapital v gibanju: Slovenija privlači ali izgublja milijonarje?

Upokojenec, ki živi v lastni hiši brez kredita in ima prihranke na banki, je lahko statistično prikazan kot reven, čeprav ima nizke življenjske stroške. Hkrati pa mladi zaposleni, ki plačuje visoko najemnino ali kredit ter nima prihrankov ali lastnega stanovanja, ni upravičen do socialnih ugodnosti, saj njegov dohodek presega formalni prag. Tak delavec nima ne lastnega stanovanja ne prihrankov, a ker preseže formalni prag dohodkov, zanj ni nobenih socialnih olajšav ali pomoči.

Tomaž Erjavec FOTO: Osebni arhiv

Medtem pa upokojenec z lastniško nepremičnino in prihranki iz proračuna prejema dodatke, saj je na papirju »revnejši«. Ta metodološka napaka je temelj napačne socialne politike, saj sredstva pogosto končajo pri skupinah, ki realno niso ogrožene, medtem ko so mladi, ki podporo zares potrebujejo, spregledani.

Slovenski pokojninski sistem ni sistem osebnih prihrankov, ampak model, kjer trenutno zaposleni plačujejo za upokojence. Razlika med vplačanimi prispevki in izplačanimi pokojninami se pokriva iz davkov mlajših generacij. Upokojenec, ki je 35 let plačeval prispevke na bruto plačo 1400 evrov, je vplačal približno 143.000 evrov. Ko se upokoji in prejema 793 evrov pokojnine, bo v 20 letih prejel okoli 190.500 evrov. To pomeni, da bo prejel skoraj 50.000 evrov več, kot je vplačal.

Ob tem pa so upokojenci pogosto lastniki nepremičnin brez hipotek, imajo znatne prihranke in minimalne življenjske stroške. Kljub temu jih država obravnava kot socialno šibke. Kje sta pri tem ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve ter ministrstvo za solidarno prihodnost? Obe instituciji bi morali zagotoviti pravičnejšo prerazporeditev sredstev, a namesto tega pasivno vzdržujeta sistem, ki vse večje breme nalaga mlajšim generacijam. Ministrstvo za delo podpira zvišanja pokojnin, ne da bi preverilo resnične potrebe prejemnikov, medtem ko mladi, ki plačujejo visoke najemnine in kredite, niso deležni nobene razbremenitve. Ministrstvo za solidarno prihodnost ne sprejme nobenih ukrepov, ki bi sredstva preusmerili k resnično ogroženim skupinam. Namesto tega ohranja sistem, ki je vse manj vzdržen in vse bolj nepravičen.

Upokojenci so največja volilna skupina v Sloveniji. Po zadnjih podatkih jih je že več kot 640.000, kar pomeni, da predstavljajo več kot tretjino vseh volivcev. Vsaka vlada ima zato močan politični interes, da jim ustreže, saj so njihova najzvestejša volilna baza. To pojasnjuje, zakaj se raje dvigujejo pokojnine, kot zmanjšujejo obremenitve mladih delavcev, zakaj politika ignorira dejstvo, da so upokojenci največji lastniki kapitala, in zakaj se še naprej uporabljajo statistične manipulacije, ki prikazujejo starejše kot socialno najbolj ogroženo skupino.

(GOSTUJOČE PERO) Enakopravnost: prestiž, pravičnost in prihodnost človeštva

Dokler bo slovenska metodologija merjenja revščine ignorirala premoženje in realne življenjske stroške, bo socialna politika napačna in nepravična. Trenutni sistem umetno prikazuje upokojence kot najrevnejšo skupino, čeprav imajo največ premoženja in prihrankov, medtem ko mladi, ki jih pestita stanovanjska kriza in negotova prihodnost, ostajajo brez ustrezne podpore.

Če želimo pravično socialno politiko, moramo spremeniti način merjenja revščine in pošteno prerazporediti sredstva. Vprašanje je, ali si bodo vladajoči upali pogledati realnosti v oči ali bodo še naprej igrali politične igre na račun prihodnjih generacij.

***

Tomaž Erjavec, podjetnik, športnik, ljubitelj knjig in dialoga.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno tudi stališč ureedništva.