(GOSTUJOČE PERO) Napake so del poti – zakaj se jih bojimo?

Ne poznam človeka, ki bi se naučil voziti kolo, ne da bi padel. Prvi koraki so negotovi, padci neizogibni, a nihče zaradi tega ne obupa. Vstanemo, obrišemo kolena in poskusimo znova. Vsak padec je korak bliže temu, da se vozimo brez strahu. Zakaj potem v odrasli dobi – v politiki, gospodarstvu ali družbenem življenju – padce dojemamo kot poraz, ne kot del poti?

Slovenska družba je do napak stroga. Še posebno v politiki in drugih javnih sferah. Vsaka napačna odločitev, vsak spodrsljaj je neusmiljeno obsojen. Namesto da bi si podali roko, napake priznali in šli skupaj nadaljevali, jih uporabljamo za osebne napade. Kdor pade, redko dobi podporo, prej dodaten udarec.

Pri tem bi se lahko zgledovali po športu. Nogometna reprezentanca je dober primer ekipnega duha. Vsak igralec kdaj zgreši podajo ali zamudi priložnost, a soigralci ga ne obsojajo pred polnimi tribunami. Namesto tega ga podpirajo, ker vedo, da do zmage lahko pridejo le skupaj. Po tekmi pride čas za analizo – trener ocenjuje prispevek vsakega igralca. Če nekdo dolgoročno ne izpolnjuje pričakovanj, ga brez zamer zamenja. Ne zato, da bi ga osramotil, ampak zaradi odgovornosti do ekipe in cilja.

Zakaj tega ne vidimo v politiki? Namesto sodelovanja in reševanja težav prevladujejo obtoževanja in diskreditacije. Politiki pogosto delujejo, kot da igrajo za različne ekipe, čeprav sedijo na isti klopi. Skupni cilj – boljša Slovenija – se izgubi v boju za točke. Če nogometaš po zgrešeni podaji hitro nadaljuje, zakaj politika ob vsaki napaki sproži vihar, ki duši vsak poskus napredka?

Podobno učno lekcijo ponuja zgodba o Concordu, nadzvočnem letalu, ki je preseglo svoje čase, a zaradi napak propadlo. Projekt sta zasnovali Francija in Velika Britanija kot simbol tehnološkega napredka, vendar so težave – visoki stroški, omejen trg, okoljska škoda – prezrli. Namesto da bi napake pravočasno priznali in jih odpravili, so vztrajali na napačni poti, dokler ni bilo prepozno. Ta pojav poznamo kot Concordov efekt – vztrajanje pri slabih odločitvah zaradi že vloženega truda. Pravočasno priznanje napak bi lahko rešilo projekt, vendar je bilo politično pretežko.

Iz zgodovine poznamo še več primerov, ko so napake prinesle nepričakovana odkritja. Penicilin, prvi antibiotik, je bil odkrit naključno, ko je Alexander Fleming opazil, da plesen uničuje bakterije na njegovih laboratorijskih kulturah. Podobno je bila napaka pri izdelavi posebnega lepila povod za nastanek samolepilnih lističev Post-it, ki jih danes uporabljamo povsod. Celo mikrovalovna pečica je bila posledica eksperimentiranja z radarjem, ko je znanstvenik Percy Spencer opazil, da se mu je med delom v žepu stopila čokolada.

Kaj se lahko naučimo iz Concorda in teh primerov? Ignoriranje napak vodi v večje poraze, medtem ko njihovo priznanje lahko prinese napredek ali celo prebojne inovacije. Priznanje težav je nujen korak k napredku. Politika pogosto deluje nasprotno – namesto iskanja rešitev opazujemo trmasto vztrajanje na napačnih poteh, pogosto iz strahu pred priznanjem napake ali izgubo prestiža.

Mladi podjetniki to razumejo drugače: napake so del rasti. V poslovnem svetu neuspeh ni sramota, ampak izkušnja. »Fail fast, learn faster,« pravijo. Priznati napako ni šibkost, ampak znak moči – dokaz, da smo poskusili, se učili in smo zdaj bolje pripravljeni.

Politiki in javne osebnosti bi se lahko zgledovali po tem. Namesto da napake izkoristijo za napade, bi jih morali uporabiti za izboljšave. Napake niso konec, ampak priložnost za rast. Kot v nogometni reprezentanci bi morali priznati spodrsljaj, se pobrati in igrati bolje – za isti cilj, za Slovenijo. Če pa kdo dolgoročno ne prispeva k ekipi, imajo volivci možnost, da na volitvah sestavijo novo selekcijo.

Prava moč ekipe ni v odsotnosti napak, ampak v tem, kako se nanje odzovemo. Zmagujemo, ko se učimo iz napak, podajamo roko in nadaljujemo skupaj, močnejši. Če bomo napake videli le kot vzrok za obtoževanja, bomo ostali na mestu. Če pa jih bomo sprejeli kot priložnost za izboljšanje, lahko kot ekipa in država naredimo korak naprej.

Konec koncev vsi nosimo isti dres. Igramo za Slovenijo. Če hočemo zmagovati, se moramo naučiti, da so napake del igre – ključ pa je v tem, da igramo naprej.

***

Tomaž Erjavec, podjetnik, športnik, ljubitelj knjig in dialoga.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališč uredništva.