(GOSTUJOČE PERO) Ko eden dela za tri: kje je meja solidarnosti?

Slovenski delavec v gospodarstvu financira sebe, javni sektor in še upokojence. Je to res solidarnost ali sistem, ki ogroža tiste, ki največ prispevajo?

Slovenija se pogosto ponaša s svojo solidarnostjo in socialno državo, a če pogledamo realnost, je vprašanje, ali ta solidarnost še temelji na pravičnih temeljih. V državi z dvema milijonoma prebivalcev je približno 759.000 delavcev v zasebnem sektorju tistih, ki nosijo breme celotnega sistema. Ti zaposleni ne financirajo samo sebe, temveč še javni sektor, pokojnine, socialne transferje, šolstvo, zdravstvo in druge javne storitve. Pravzaprav dela vsak od teh ljudi za tri – zase in še za dva prebivalca.

(GOSTUJOČE PERO) Produktivnost: zakaj je pomembna in kako jo izboljšati?

Slovenija ima danes približno dva milijona prebivalcev, med katerimi:

• 945.000 šteje med delovno aktivne, od tega pa jih je 190.000 zaposlenih v javnem sektorju.

• 645.000 upokojencev prejema pokojnine iz prispevkov delovno aktivnih.

• 530.000 otrok in mladostnikov še ni delovno aktivnih.

Te številke jasno kažejo, da je 759.000 zaposlenih v gospodarstvu edini neto vir proračunskih sredstev. Vsak od teh delavcev torej ne financira samo sebe, ampak še dva druga prebivalca – bodisi upokojenca, javnega uslužbenca ali socialnega upravičenca.

Tomaž Erjavec. FOTO: Delo

Na papirju takšno razmerje morda še deluje, v praksi pa postavlja izjemen pritisk na delovno aktivno prebivalstvo. Ko dodamo še visok davek na delo in prispevke, postane jasno, da sistem preveč obremenjuje prav tiste, ki ga omogočajo.

Ustava Republike Slovenije zagotavlja načela socialne države, pravičnosti in enakosti pred zakonom. A ko nesorazmerno breme nosi manj kot 40 odstotkov prebivalstva, se upravičeno postavlja vprašanje, ali je takšen sistem skladen z ustavnimi načeli.

Pravica do pravičnega plačila: Visoki davki in prispevki delavcem v gospodarstvu puščajo vse manj, kar postavlja vprašanje, ali je to še pravično.

Načelo enakosti: Ali je sistem, v katerem manj kot polovica prebivalstva financira večino, še v skladu z načelom enakosti pred zakonom?

Socialna država: Ustava predvideva pravično porazdelitev bremen, vendar sedanji model očitno obremenjuje manjšino, ki omogoča delovanje sistema.

Podobne dileme so se pojavile že v nekaterih drugih državah, v katerih so razpravljali, ali je sistem, v katerem manjšina financira večino, sploh ustavno vzdržen. Morda je čas, da se tega vprašanja lotimo tudi v Sloveniji.

Pomembno je poudariti, da kritika sistema ne pomeni napada na javni sektor ali upokojence. Javni sektor je ključen za delovanje naše države – zagotavlja šolstvo, zdravstvo, varnost in druge javne storitve, ki jih vsakodnevno potrebujemo. Prav tako so pokojnine zasluženo zagotovilo za tiste, ki so desetletja gradili našo družbo.

Vprašanje je, kako lahko skupaj ustvarimo sistem, ki bo pravičen do vseh – tako do delavcev v gospodarstvu, ki nosijo največje breme, kot tudi do upokojencev, javnih uslužbencev in, ne nazadnje, do naših otrok in vnukov, ki bodo nekoč prevzeli ta sistem. Če zdaj ne najdemo trajnostnih rešitev, bomo prihodnjim generacijam zapustili sistem, ki ne bo več deloval.

Gre za odgovornost enega do drugega – za solidarnost, ki temelji na pravičnosti in trajnosti. Potrebujemo spremembe, ki bodo omogočile bolj uravnotežen sistem, v katerem bodo vsi prispevali svoj del in hkrati vedeli, da je njihov trud cenjen in pravično nagrajen.

V tem kontekstu se upravičeno sprašujemo, kje so ključni akterji, ki bi morali braniti interese delavcev v gospodarstvu:

Ministrstvo za gospodarstvo bi moralo zaščititi svojega paradnega konja – delavca v gospodarstvu. Brez ukrepov za zmanjševanje obremenitev in spodbujanje produktivnosti ta konj ne bo mogel več teči, celotni sistem pa se bo sesul.

(GOSTUJOČE PERO) Izobrazba in dialog kot ključa do prihodnosti

Ministrstvo za solidarno prihodnost bi moralo poskrbeti za resnično solidarnost. Če paradni konj pade, kdo bo financiral pokojnine, socialne transferje in javne storitve? Solidarnost brez temelja ostane le prazna beseda.

Ministrstvo za finance mora razumeti, da 1 + 1 ni 11. Neskončno povečevanje obremenitev istega vira ne prinaša rešitev, temveč le dolgoročno destabilizira sistem.

Javni sektor je ključni del delovanja države – zagotavlja šolstvo, zdravstvo, varnost in socialne storitve. A njegovo širjenje je hitrejše kot rast gospodarstva, brez ustrezne optimizacije. Medtem ko podjetja znižujejo stroške in povečujejo učinkovitost, javna uprava deluje brez merljivih ciljev in konkurenčnega pritiska. Rezultat? Povečani stroški brez ustrezne dodane vrednosti za državljane.

Namesto novih davkov potrebujemo dolgoročne reforme, ki bodo:

• povečale produktivnost gospodarstva s spodbujanjem inovacij in zmanjšanjem administrativnih ovir,

• optimizirale javni sektor z digitalizacijo in zmanjšanjem birokracije,

• reformirale socialni sistem, da bodo sredstva res namenjena tistim, ki jih najbolj potrebujejo,

• razširile davčno osnovo z več delovno aktivnimi in boljšimi družinskimi politikami.

Solidarnost je ključni temelj vsake družbe. A ko eden dela za tri, ta solidarnost izgubi svoj pomen. Postane breme, ki izčrpava tiste, ki največ prispevajo, in demotivira vse, ki bi želeli sodelovati v sistemu. Slovenija potrebuje novo ravnovesje. Brez temeljitih sprememb bomo dolgoročno izgubili vse – delavce, stabilen sistem in občutek pravičnosti.

Je sedanji sistem še pravičen, ali je že čas za temeljito prenovo?

***

Tomaž Erjavec, podjetnik, športnik, ljubitelj knjig in dialoga.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno tudi stališč uredništva.