Sin nepismene matere piše svojemu učitelju

»Meni živa duša ni mogla pomagati pri domačih nalogah, saj nisem imela pismenih staršev ali šolanih odraslih v svoji bližini, inštrukcij pa si nismo mogli privoščiti. Jaz nisem imela svoje sobe, postelje, pisalne mize ali prostora za učenje,« v svojem romanesknem prvencu piše Lale Gül, sodobna nizozemska pisateljica turških korenin. »Pozneje sem sama hodila v knjižnico po čtivo, a so mi ga doma dosledno jemali /…/. Nisem bila izpostavljena zbornemu jeziku ali vznemirljivim in zahtevnim pogovorom, da bi se pozneje lahko uveljavila v izobraženi družbi. /.../ Organizirani športi ali izleti niso prišli v poštev, tudi k frizerju nismo hodili. Ko smo imeli v osnovni šoli ekskurzijo, so roditelji cel teden vzdihovali, koliko to stane, ali bi res rada šla, čisto res, ali se ne bi raje opravičila zaradi bolezni« (prevod Stana Anželj, Mladinska knjiga, 2024).

(GOSTUJOČE PERO) Ustvarimo prihodnost, polno priložnosti in upanja

Odlomek iz biografskega romana Lale Gül v nekaj vrsticah razkriva, kar potrjujejo številne raziskave: okolje, v katerem prevladujeta nižji socialno-ekonomski in izobrazbeni status, pomembno vpliva na možnosti za uspeh v šoli, saj pomanjkanje omejuje dostop do marsičesa, kar bi take otroke lahko podprlo pri učenju (dodatno učno gradivo, inštrukcije, udeležba na ekskurzijah, obiskovanje zunajšolskih dejavnosti, kot so glasbene šole, tuji jeziki …), poleg tega so nenehno izpostavljeni stresu, tesnobi in drugim škodljivim dejavnikom, ki v takih okoljih načenjajo duševno in telesno zdravje.

To potrjujejo tudi raziskave na Slovenskem: podatki nacionalnega preverjanja znanja (NPZ) iz leta v leto potrjujejo, da najnižje rezultate praviloma dosegajo v regijah, v katerih je najnižji tudi socialno-ekonomski status, na primer v Pomurju in Podravju, najvišje pa v regijah, kjer je ta status najvišji (v osrednjeslovenski regiji).

Potrjujejo jih tudi izobraževalne »izbire« otrok: otroci iz družin z višjim socialno-ekonomskim indeksom (SEI) se najpogosteje vpisujejo na splošne, klasične in strokovne gimnazije, medtem ko se otroci iz družin z nižjim SEI najpogosteje odločajo za srednje in nižje poklicne šole. Analiza Državnega izpitnega centra iz leta 2020 na primer je pokazala, da je verjetnost vpisa v splošne gimnazije in njihovega uspešnega zaključka pri otrocih iz družin z najvišjim socialno-ekonomskim statusom 76-odstotna, pri otrocih iz družin z najnižjim statusom pa le osemodstotna.

Socialno občutljive in odgovorne družbe praviloma storijo vse, da bi otrokom iz deprivilegiranih okolij olajšale šolanje, saj prav izobrazba ponuja eno redkih priložnosti za izstop iz začaranega kroga revščine. Ne zgolj otrokom, ampak celotni družbi: uspešno končano šolanje socialno šibkejših dokazano znižuje stopnjo revščine, brezposelnosti, manj je odklonskih dejanj, duševnih in telesnih obolenj, sredstev, ki jih namenjamo socialnemu in pravosodnemu sistemu, hkrati pa se povečujeta družbena stabilnost in kohezija.

Dr. Klemen Lah, dolgoletni učitelj in član Strokovnega sveta RS za splošno izobraževanje. FOTO: osebni arhiv

A če sodimo po šolstvu, slovensko družbo vse težje označujemo kot socialno občutljivo: ne samo da smo se očitno sprijaznili s socialno-ekonomsko segregacijo, ki poteka med gimnazijami in srednjimi strokovnimi šolami, ministrstvo za vzgojo in izobraževanje se je s spremembami zakona o maturi celo odločilo, da bo otežilo šolsko pot prav najranljivejšim: dijaki s poklicno maturo, torej večinoma otroci z nižjim socialno-ekonomskim statusom, se bodo na univerzitetne študije lahko vpisali le, če bodo poleg dveh predmetov na poklicni maturi opravili še slovenščino, matematiko in tuji jezik pri splošni maturi. Na kratko: dodatni pogoji bodo otežili njihovo pot do izobrazbe. Do zdaj je namreč veljalo, da se dijaki, ki so srednješolsko izobraževanje končali s poklicno maturo, lahko z dodatnim petim predmetom vpišejo tudi na nekatere univerzitetne programe. Tako imenovani peti predmet je sicer predstavljal določeno mero pozitivne diskriminacije, ki pa ni prinašala prednosti, temveč le – spomnimo se Lale Gül – omilila primanjkljaje, ki jih taki učenke in učenci prinesejo iz domačega okolja. Zdaj želi ministrstvo zapahniti ta vrata in »izenačiti« vse dijake – kaj pomeni »izenačevanje« v primerih, ko je ena stran izrazito deprivilegirana, pa verjetno ni treba posebej pojasnjevati.

Ministrstvo ponuja rešitev, a ta spominja na figo v žepu. Dijaki strokovnih šol naj bi se v prihodnje že v tretjem letniku odločali, katero pot na maturo bodo ubrali (dosedanjo poklicno maturo s štirimi predmeti ali poklicno maturo s petimi predmeti, med katerimi bodo trije s splošne mature), a je že zdaj jasno, da bo tako le v teoriji: srednje strokovne šole večinoma nimajo dovolj sredstev za obe maturitetni poti, prav tako ne dovolj usposobljenega kadra za splošne predmete, kot je matematika (tega primanjkuje že gimnazijam). Ker priprave tako ne bodo dostopne povsod, kakovost pa bo nihala, bo to dijake iz slabše opremljenih srednjih šol postavilo v težak ali celo brezizhoden položaj.

Sabotaža (javnega) šolstva

Negativne posledice novele zakona o maturi pa ne bodo prizadele le najranljivejšega sloja, temveč bodo vplivale tudi na strokovne šole: te so se do zdaj odlikovale po odprtem kurikulumu, ki je omogočal prilagodljivost in osredotočenost na poklicno usposabljanje. Z implementacijo sprememb, ki jih prinaša novela, pa se bo njihova struktura približala gimnazijskemu modelu izobraževanja, kar pomeni izgubo njihove specifične identitete in poslanstva. Ta premik bo dodatno marginaliziral družbeno vrednotenje praktičnega, ročnega dela, ki je že dolgo podrejeno intelektualnemu znanju. Če učenci strokovnih šol ne bodo več prepoznavali kot dragoceno učno izkušnjo, temveč kot tvegano stranpot, lahko pričakujemo, da se bo vpis spet preusmeril na gimnazijo, srednje šole pa bodo obveljale za drugorazredno izbiro. Si to kot družba res lahko privoščimo?

Če bi si ministrstvo za šolstvo v resnici želelo dvigniti raven znanja med dijaki – kar je cilj, ki ga podpiramo vsi – bi sprejelo drugačne ukrepe: take, ki povečujejo kakovost poučevanja in dostop do virov ter izobraževalnih priložnosti za vse družbene sloje, hkrati pa na najširši družbeni ravni promovirajo znanje kot vseživljenjsko vrednoto (kako podcenjena je ta vrednota, dokazuje večdesetletna gradbena jama na mestu, kjer bi moral stati Nuk II). In se nato takoj posvetilo največji nevarnosti sedanjega časa: to niso dijaki, ki se želijo vpisati na univerzo s petim predmetom, temveč prosti pad bralne pismenosti, in to na vseh ravneh izobraževanja. Dokler se ne lotimo tega, so vsi drugi ukrepi zgolj Potemkinova vas.

Nujno bi bilo poskrbeti tudi za ustrezno financiranje šolskih ustanov: kakovost izobraževanja in ustrezni standardi znanja so mogoči le ob zadostni avtonomiji. Če so izobraževalne ustanove vsako leto primorane usmerjati energijo v boj za zadostno število vpisanih (to ne velja samo za srednje šole, temveč tudi univerzitetne ustanove), da bi si zagotovile (finančno) preživetje, težko pričakujemo, da bodo neomajno vztrajale pri pričakovanih standardih znanja. Stabilno in predvidljivo financiranje je zato ključno za zagotavljanje kakovostnega izobraževalnega procesa.

Za konec. Spremembe zakona o maturi pa ogrožajo še eno pomembno vrednoto – solidarnost. Kaj sporočamo kot družba, če najšibkejših na njihovi poti do boljše izobrazbe ne podpremo s ciljanimi ukrepi, ki bi jim pomagali do boljše izobrazbe, temveč zgolj dvignemo letvico? S tem žal ne ogrožamo samo njihove prihodnosti, temveč tudi prihodnost družbe: ko tako veliko število mladih – v času pada natalitete! – ne bo moglo razviti svojih potencialov, bo to dolgoročno škodovalo vsem.

Albert Camus je kot sin nepismene matere odraščal v zelo skromnih razmerah. Čeprav se je v šoli trudil, bi bilo prizadevanje zaman, če ga v ključnem trenutku ne bi podprl učitelj Louis Germain. Ko je Camus leta 1957 prejel Nobelovo nagrado, se mu je takoj po prejemu zahvalil s pismom: Takole ga zaključuje: »Ko pa sem slišal novico, je bil moj prvi pomislek, poleg moje matere, namenjen vam. Brez vas, brez ljubeče roke, ki ste jo podali malemu revnemu dečku, brez vašega poučevanja in vzora, nič od vsega tega ne bi bilo mogoče.

Tovrstnih priznanj ne poveličujem preveč. A vsaj dajejo mi priložnost, da vam povem, kaj ste bili in kaj še vedno ste zame, ter da vam zagotovim, da vaši napori, vaše delo in plemenito srce, ki ste ga vanj vložili, še vedno živijo v enem izmed vaših malih učencev, ki kljub letom ni nikoli prenehal biti vaš hvaležni učenec.«

Poskusimo biti Louis German, poskusimo prepoznati male »camuse« in »lale gül«.

***

Dr. Klemen Lah, dolgoletni učitelj in član Strokovnega sveta RS za splošno izobraževanje.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno tudi stališč uredništva.