(GOSTUJOČE PERO) Vzdušje v zbornici

Vsak teden obiščem najmanj tri šole. Že ob vstopu v šolo in zbornico lahko opazim izraze na obrazih učencev in učiteljev, ki mi sporočajo, kako se počutijo na šoli. Slišim njihove pogovore o napornem delu, pritožbah staršev in zaznam njihovo počutje ob tem. Prihajam v zbornice, v katerih visijo članki: Zakaj slovenski šolarji nazadujejo, Že peti skrb vzbujajoči zdrs slovenskih učencev, Letos je precej slabše kot lani in podobno. Sprašujem se, kako se učitelji v tej zbornici, ob teh naslovih počutijo in s kakšnimi občutki odhajajo v razred. Meni že branje teh naslovov spremeni razpoloženje. Iz prostora odidem s težo vseh bremen v nogah in s cmokom v grlu. To težo odnesem s seboj v razred, če se prej ne naravnam dobro na drugo razpoloženje in do razreda prebavim vse te misli ter se pomirim. Ko mi to ne uspe, se te misli, ta teža izrazi v mojem vedenju in komunikaciji do mojih kolegov, učencev ter tako nehote vplivam na počutje vseh.      

Prihajam tudi v zbornice, v katerih piše: Misel za lepši dan ali Srčnost ali Lepa beseda pravo mesto najde in podobno. Že ob vstopu v lepo urejeno zbornico in šolo je misel drugačna, korak lahkotnejši. Ko na hodniku srečaš nasmejane obraze učiteljev in učencev, ki se nasmejejo in pozdravijo, je počutje popolnoma drugačno.

Dijaki vse pogosteje izostajajo od pouka, tudi od testov

Sprašujem se, v kakšne pogovore vključujem sodelavce ali učence in dijake, ko kritiziram ali opravljam kolega. V kakšne pogovore vključujem kolege, ko v pisarni in zbornici jamram čez vodjo, ravnatelja, zaposlene, učence? Kako se ob tem počutim? Kako se počutijo kolegi okrog mene? Ali me to podpira pri tem, da bom z lahkotnostjo in veseljem prihajala v službo?

V kakšne pogovore se vključujem, ko v časopisih in na socialnih omrežjih berem članke, kako je šolstvo tik pred zlomom, kako so učenci nevzgojeni in starši permisivni. Kakšen pogled na kakovost šole si ustvarjam? Kje so moje misli? Kaj najprej opazim in kako se ob tem počutim?

Kaj, če so ravno pogovori, ki jih ustvarjamo, vzrok za nespoštovanje učiteljskega poklica in vzrok, da se mladi ne odločajo za ta poklic? Kdo od nas bi se prijavil na razpisano delovno mesto, če bi vedel, da so zaposleni v tistem podjetju nezadovoljni?

Učitelji so nespoštovani, slabo plačani in preobremenjeni

V kakšne pogovore vključujemo učitelje, učence in starše, ko govorimo o padcu znanja v mednarodnih raziskavah. Ob branju takih novic smo osredotočeni (samo) na neznanje, neuspeh. Starši in učenci prepoznavajo šolo kot zahtevno in obremenjujočo. Si predstavljate, kakšni so potem pogovori doma? Je šola lahko drugačna kot stresna? Ob pogovorih o padcu znanja učitelji znižujejo pričakovanja, dajejo učencem lažje naloge in se ujamejo v past, ki vodi k vse nižjim dosežkom. Pričakovanja učitelja so eden od ključnih elementov, ki po raziskavah vplivajo na znanje in dosežke učencev: višja ko so, boljše je znanje.

In ne nazadnje, kakšno sliko javne šole ustvarjamo sami sebi in drug drugemu?

Vsakdo od nas z vsako besedo, mislijo, aktivnostjo lahko ustvari medsebojno spoštovanje, pripomore k boljši kakovosti lastnega življenja in s tem kakovosti življenja v skupnosti. Zakaj bi to naredili in kaj bomo imeli od tega? Zase, ker si to zaslužimo. Mi se bomo bolje počutili, naši otroci bodo z večjo lahkotnostjo hodili v šolo in se tam dobro počutili. Mi bomo lažje hodili v službo, če bomo pri kolegu opazili nekaj dobrega. Sami smo odgovorni in lahko vplivamo na to, kje se zadržujejo naše misli in v kakšne pogovore vključujemo druge.

***

Mateja Peršolja, strokovna vodja BeGrejt Inštituta.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališč uredništva.