Nemčija kot GmbH ZDA – čas za evropski strateški preobrat

V svetu, kjer geopolitični odnosi vse bolj spominjajo na korporativne strukture, si države lahko predstavljamo kot podjetja. ZDA kot globalna korporacija, Kitajska kot ambiciozen konglomerat, Rusija kot agresiven, a notranje nestabilen holding – in Evropa kot skupek visoko specializiranih podjetij, vsaka s svojim direktorjem, a brez skupnega izvršnega vodstva.

V tej sliki Nemčija zaseda posebno mesto. Urejena, močna, disciplinirana. Prava GmbH – družba z omejeno odgovornostjo. A če pogledamo pobliže, se postavlja vprašanje: odgovornost – do koga?

Ko socializem postane udobna iluzija

ZDA so nesporno najmočnejši zaveznik Nemčije. To zavezništvo je zgodovinsko utemeljeno, vojaško utrjeno in gospodarsko povezano. Ameriška prisotnost v Nemčiji – s približno 30.000 vojaki, ključnimi bazami, kot so Ramstein Air Base ali poveljstvom AFRICOM v Stuttgartu – ni znak okupacije, ampak trdna in trajna strateška prisotnost.

Toda vojaška prisotnost ni zgolj logistično ali obrambno vprašanje. Je tudi politično in simbolno vprašanje suverenosti. Če ima država na svojem ozemlju tujo vojsko, ki samostojno upravlja največje baze in načrtuje operacije neodvisno od lokalne oblasti, je legitimno vprašanje: ali je to popolna suverenost – ali zgolj status strateške gostiteljice?

Predstavljajmo si, da bi bila na slovenskem ozemlju nenehno prisotna tuja vojska – 1700 vojakov z najsodobnejšo opremo, obveščevalno podporo, zračnim nadzorom in neodvisnim poveljstvom. To je približno toliko, kolikor bi znašala ameriška prisotnost v Sloveniji, če bi jo preračunali glede na stanje v Nemčiji. Spomnimo: Slovenska vojska šteje okoli 7300 pripadnikov. Ta hipotetična baza bi predstavljala skoraj četrtino celotne domače obrambne sile.

Tomaž Erjavec. FOTO: Zz Delo

Naj bo jasno – to ni scenarij, ki ga predlagam. To je zgolj ponazoritev, kako veliko težo ima stalna prisotnost tuje vojske v mirnodobnem okolju. Sam zagovarjam premišljen pristop k nevtralnosti, kjer je ta mogoča – ker je dolgoročno pogosto najcenejša in najsuverenejša izbira za narod.

Vpliv ZDA se ne ustavi pri obrambi. Pojavlja se tudi v političnih in gospodarskih odločitvah Nemčije – in posledično Evropske unije.

Pri energetski politiki so ZDA izrazito nasprotovale plinovodu Nord Stream 2. Projekt, ki bi Nemčiji omogočil neposredno povezavo z ruskim plinom, je naletel na sankcije proti evropskim podjetjem in močen politični pritisk. Nemčija je bila prisiljena projekt opustiti, s tem pa je izgubila pomembno energetsko neodvisnost in se delno preusmerila v nakup dražjega ameriškega utekočinjenega plina.

Na področju trgovine so carine na jeklo in aluminij, ki jih je uvedla ameriška administracija, neposredno prizadele nemško industrijo. Takšne poteze so v zadnjih letih postale orodje pritiska, ki presega trgovinske spore in seže v sfero širših strateških razmerij.

Tudi v obrambni politiki ZDA že dolgo pritiskajo na Nemčijo, naj poveča izdatke za Nato in izpolni zavezo o dveh odstotkih BDP. Čeprav ima Nemčija tradicionalno močno mirovniško držo, je bila prisiljena postopno spreminjati svoj odnos do vojske, kar vpliva tudi na njeno notranjo politiko.

Zunanja politika Nemčije se pogosto giblje v smeri ameriških stališč. Pri odnosih do Kitajske, Irana in Rusije Nemčija sledi washingtonski liniji, čeprav to ni vedno usklajeno z njenimi gospodarskimi ali političnimi interesi. Večji okvir sodelovanja preprosto določa ton.

Podobno velja za migrantsko politiko, pri čemer Nemčija pogosto prevzema vzorčno vlogo, ki pa ni nujno povsem evropska. Odločitev za odprta vrata leta 2015 ni bila le humanitarna, ampak tudi strateško vezana na širši zahodni kontekst. Evropski val migracij je bil posreden rezultat intervencij, v katerih je imela osrednjo vlogo prav Amerika. Nemčija je tako postala operativna rešiteljica posledic odločitev, v katerih ni imela odločilne besede.

Težava nastopi, ko ta model postane vzor. Kot največja in najvplivnejša članica Evropske unije je Nemčija pogosto tista, ki postavlja smernice, ki jih druge članice – tudi Slovenija – posnemajo. Če pa Nemčija pri ključnih odločitvah deluje skladno z interesi druge velesile, potem se mora vsaka država, ki ji sledi, vprašati, ali s tem posredno ne sprejema tudi te odvisnosti.

To je subtilna, a pomembna razlika med partnerstvom in posredništvom. Če je Nemčija v marsičem podaljšek ameriške strategije, potem tvega tudi EU, da izgubi svojo strateško avtonomijo.

(GOSTUJOČE PERO) Napake so del poti – zakaj se jih bojimo?

Slovenija je majhna država, a prav zato si ne moremo privoščiti strateške nepremišljenosti. Svet se hitro spreminja. Nastajajo nova zavezništva, nove tehnološke sfere, nove oblike globalne konkurence. Če želimo biti kredibilen sogovornik in ne zgolj spremljevalec dogajanja, potem moramo imeti jasno strategijo. Ne gre za zavračanje partnerstev – gre za zavestno odločanje, kam in zakaj vstopamo.

Prav zato bi moralo biti ključno vprašanje tudi za slovensko zunanjepolitično strukturo – vključno z ministrstvom za zunanje in evropske zadeve –, kako jasno, usklajeno in dolgoročno definiramo svoje strateške prioritete. Zunanja politika ni več prostor zgolj za diplomatske fraze, ampak prostor strateških odločitev. Slovenija mora vedeti, kdaj in zakaj podpre določeno smer znotraj EU ali v odnosu z ZDA. Ne zaradi pritiska, ampak zaradi premišljene presoje svojih dolgoročnih interesov.

Morda je za tem tudi nekaj globljega – zgodovinskega. Slovenci smo skozi desetletja, če ne stoletja, pogosto živeli v sistemih, ki niso bili naši. V času okupacije smo bili razdeljeni med različne imperije, v komunizmu del mednarodnega gibanja, v EU del integracije, ki ji pogosto sledi, ne da bi jo sooblikovali. Iz tega se je razvil refleks – poslušnosti, prilagajanja, tišine. Ta refleks nam je morda pomagal preživeti, a nam danes preprečuje, da bi zares zaživeli kot samostojen narod s svojo strategijo.

Ta notranja preobrazba je nujna. Čas je, da se kot narod poslovimo od vloge vedno korektnega, pridnega in tihega sodelavca. Čas je, da postanemo sogovornik – samozavesten, suveren in sposoben oblikovati lastne prioritete.

Vprašanje torej ni, kaj pričakujejo naši zavezniki. Pravo vprašanje je: kaj pričakuje prihodnost – in ali smo nanjo pripravljeni kot partnerji ali kot podizvajalci.

***

Tomaž Erjavec, podjetnik, športnik, ljubitelj knjig in dialoga.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno tudi stališč uredništva.