Ko socializem postane udobna iluzija

V Sloveniji imamo zanimiv paradoks: tisti, ki najbolj glasno zagovarjajo enakost, socializem in boj proti kapitalističnim elitam, pogosto sami živijo življenje, kakršno je dosegljivo le peščici izbrancev. Luksuzna stanovanja v središču Ljubljane, drage obleke, večerje v prestižnih restavracijah – vse financirano iz proračuna ali drugih virov, ki jih na koncu polni navaden državljan, ki se bori iz meseca v mesec.

Seveda ni problem v tem, da si nekdo želi živeti dobro. Kdo si ne bi? Težava nastane, ko se tak način življenja kombinira z ideologijo, ki nasprotuje ravno tistemu, kar ta privilegij omogoča. Pojav lahko opazujemo povsod po svetu, od zahodnih socialistov, ki živijo v milijonskih vilah, do nekdanjih komunističnih voditeljev, ki so se oklepali oblasti s polnimi trezorji na švicarskih računih.

Ta paradoks ni nov. Karl Marx, oče komunizma, je sam živel življenje, ki je bilo daleč od proletarskega boja. Čeprav je zagovarjal odpravo razrednih razlik in obsodil izkoriščanje delavcev, je imel služkinjo Heleno Demuth, ki je opravljala gospodinjska dela v njegovem domu – in je nikoli ni plačeval! Poleg tega Marx ni bil finančno neodvisen. Njegovo življenje in delo sta bila popolnoma odvisna od denarja Friedricha Engelsa, tovarniškega lastnika in kapitalista, ki je bogastvo pridobil ravno z izkoriščanjem delavcev. Brez kapitalizma, ki ga je tako preziral, Marx preprosto ne bi mogel preživeti, kaj šele napisati Kapitala.

Podoben primer je Josip Broz Tito, ki je v Jugoslaviji uveljavil socializem in samoupravljanje, a hkrati živel kot pravi aristokrat. Najboljši avtomobili, vrhunski viskiji, jahte, umetnine, luksuzne vile – vse, kar mu je omogočal prav kapitalizem, ki ga je ideološko zavračal. Medtem ko so državljani Jugoslavije čakali v vrstah za osnovne dobrine, je Tito gostil svetovne voditelje na svoji prestižni jahti Galeb, pil vrhunska vina in užival v lovskih dvorcih.

A zgodovina ni samo zgodba o elitah, ki pridigajo eno in živijo drugo. Je tudi zgodba o tem, kaj se zgodi, ko se levičarska miselnost iz idealizma spremeni v fanatizem. Drago Jančar v romanu To noč sem jo videl mojstrsko prikaže ideološko zaslepljenost partizanskega nasilja. Glavna junakinja, aristokratinja Veronika Zarnik, ne umre, ker bi bila zločinka, temveč zgolj zato, ker pripada napačnemu razredu. Socialistična revolucija ni prinašala pravičnosti – prinašala je izbris tistih, ki niso sodili v novo ideološko resničnost.

In tukaj pridemo do bistva. Revolucije, ki obljubljajo pravičnost, pogosto prinesejo teror in nasilje. To velja od francoske revolucije, prek sovjetskih čistk, do jugoslovanske revolucije, ki je pobila tisoče nedolžnih ljudi – pogosto brez kakršnekoli prave krivde, zgolj zaradi »napačne« družbene pripadnosti.

Če roman povežemo s sodobnim kontekstom, vidimo podoben vzorec pri današnjih skrajnih levičarjih, ki z moralno superiornostjo izključujejo, napadajo in celo demonizirajo vsakogar, ki razmišlja drugače. Čeprav živimo v demokraciji, so ideološki procesi enaki – eliminacija »sovražnika« (tokrat ne fizična, temveč družbena, akademska, politična).

Vprašanje, ki si ga moramo postaviti, je: Ali je mogoče verjeti v socializem in hkrati uživati v prednostih kapitalističnega sistema?

Za nekatere je to zgolj pragmatična prilagoditev realnosti – »sistem je tak, kot je, zakaj ga ne bi izkoristili«. Toda če nekdo resnično verjame v enakost in pravičnost, bi bilo logično, da tudi sam živi po teh načelih. Bi se lahko odpovedali luksuzu in živeli kot povprečen delavec? Ali pa je socializem zgolj romantična fasada, ki lepo zveni na protestih in predvolilnih shodih, a izgine, ko pride čas za udobje?

V tej zgodbi se skriva širši nauk o človeški naravi. Ideali so lepi, dokler ne trčijo ob osebne interese. Morda je največja ironija sodobne levice prav ta: v boju proti bogatim kapitalistom so mnogi sami postali točno to, proti čemur se borijo. Razlika je le v tem, da kapitalisti vsaj ne skrivajo, kaj so.

***

Tomaž Erjavec, podjetnik, športnik, ljubitelj knjig in dialoga.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališč uredništva.