Kam se izgublja slovenski zdravnik?

Ravnokar na primarni ravni po Sloveniji na hitro odpiramo nekakšne splošne ambulante, v katerih bodo lahko iskali zdravstveno pomoč številni državljani, ki so se v sedanjih razmerah znašli brez izbranega zdravnika in si ga sami zaradi poznanega pomanjkanja izbranih zdravnikov niso mogli pridobiti.

Slovenski zdravstveni sistem je očitno kaotičen. Težave imamo, kot vidimo, celo z zagotovitvijo izbranega zdravnika bolniku, kaj šele da bi se ukvarjali s kakovostjo obravnavanja slovenskih bolnikov.

Družba sicer motenost obravnavanja bolnikov registrira, a se ob tem problemu počuti nemočna.

Teatralno bi lahko celo ugotovila, da se pri nas vse bolj izgublja individualizirana obravnava bolnikov oziroma zanemarjanje bolnika kot človeka. Kaj me napeljuje na omenjeno ugotovitev?

Kot mladi zdravnici so mi učitelji stalno poudarjali, da mora zdravnik imeti odgovoren, oseben odnos do vsakega svojega bolnika. V stiku z bolnikom se mora vanj vživljati in poskušati razumeti njegovo doživljanje bolezenskih težav ter mu s svojim znanjem pomagati do ozdravitve oziroma mu lajšati neozdravljivo bolezen do smrti.

Že nekaj let pred svojo upokojitvijo sem kot bolnišnična zdravnica začela zaznavati, da zdravstveni sistem, ki se je v tistem času začel vzpostavljati, oddaljuje zdravnika od bolnika. Njun odnos je postajal vse bolj elektronsko administrativen, razosebljen. Bolnik v novem sistemu na sekundarni in terciarni ravni le še srečuje zdravnike, a nihče od teh zdravnikov ne postane njegov zdravnik. Odnos bolnik – zdravnik se je spremenil v odnos bolnika do občasno oskrbujočih ga različnih zdravnikov ter s tem izgubil svoje osnovno poslanstvo zavezujočega odnosa med dvema posameznikoma: zdravnikom in bolnikom. Sedanji zdravstveni sistem je torej sistemsko prenehal gojiti nekdanjo individualno povezavo med bolnikom in zdravnikom. Ugotovimo lahko, da jo celo zavira, razen na primarni ravni.

Kako se neoseben odnos opazi v dnevni praksi?

Na primarni ravni se, na primer, bolniki pogosto pritožujejo, da jim svojega izbranega zdravnika že leto in več ni uspelo osebno videti. Z njim lahko komunicirajo le elektronsko ali prek medicinske sestre in občasno neposredno po telefonu.

Tisti številni bolniki, ki do zdaj izbranega zdravnika niso imeli, so po zdravstveno pomoč odhajali na urgenco, ki pa, razumljivo, ni organizirana tako, da bi bolnika prevzela v dolgoročno oskrbo. Po pregledu na urgenci se je bolnik spet vrnil v prazen prostor brez zdravnika. Ali bo napovedanih ad hoc organiziranih 94 splošnih ambulant po Sloveniji problem teh državljanov rešilo?

Tudi sledenje kroničnih bolnikov na specialistični ravni je pogosto slabo dosegljivo. Odriva se jih na primarno raven ali na urgenco.

Oglejmo si še dva primera bolnikov iz prakse, o kateri razpravljamo.

Prvi primer: Pred tremi leti so znancu odstranili rakavo materino znamenje na čelu oziroma maligni melanom ter ga takrat pozdravili s kirurško odstranitvijo spremembe. Po treh letih je bila ugotovljena manjša senca v zgornjem delu levih pljuč. Z rentgensko vodeno punkcijo skozi prsno steno je bilo diagnosticirano, da je senca v pljučih zasevek raka, kakršnega je imel bolnik pred tremi leti na čelu. Bolnikova dokumentacija je bila po razjasnitvi etiologije sence v levih pljučih odposlana na onkološki melanomski konzilij, ki je ugotovil, da pred odločitvijo o zdravljenju, manjka podatek o morebitni razširjenosti bolezni po telesu. Konzilij je zato bolniku pisno svetoval, naj opravi preiskavo PET CT oziroma pozitronsko emisijsko tomografijo kombinirano z računalniško tomografijo telesa ter pregled pri dermatologu. Znanec ni vedel, kako naj pride do obeh preiskav. Svetovala sem mu, da se takoj oglasi pri osebnem zdravniku, ki naj mu izda napotnici za oba pregleda s stopnjo nujnosti zelo hitro.

Razmišljala sem, zakaj mu že na melanomskem konziliju niso indicirali obeh preiskav in bolniku olajšali pristop k potrebnima preiskavama. Čas pri taki diagnozi namreč neusmiljeno hitro teče. Domnevam, da zato, ker je bil bolnik z napotnico usmerjen le na super specialističen konzilij ter napotnica ni vsebovala pooblastil za usmeritev na dodatno diagnostiko, temveč je veljala le za konzilij.

Drugi primer: Pred nekaj dnevi je izbrani zdravnik usmeril bolnico na slikanje pljuč, ki je odkrilo majhen izliv v desnih pljučih. Zaradi odkrite tekočine v desnih pljučih jo je nato osebni zdravnik usmeril še na specialistični pregled pljuč. Specialist je ugotovil hitro, obilno nabiranje desnostranskega izliva ter se je odločil bolnico usmeriti za sprejem v bolnišnično obravnavo. V bolnišnici so bolnici izpraznili liter in pol tekočine iz desni pljuč ter jo še isti dan odpustili domov. V odpustnici so navedli, da bodo naknadno sporočili izvide preiskav izpraznjene tekočine iz desnih pljuč. Niso pa napovedali kontrole stanja pri njih.

Ker je specialist, ki je bolnico usmeril v bolnišnico, odkril s pomočjo centralnega registra bolnikovih podatkov (CRPP), da ni bila sprejeta v bolnišnico, kamor jo je usmeril, jo je čez nekaj dni naročil na kontrolo pljučnega stanja ter pričakovano ugotovil, da se izliv desno še naprej intenzivno nabira. Po tednu dni jo je zato ponovno usmeril na obravnavo v taisto bolnišnico, lahko bi rekli, kot neke vrste reklamacijo. Tokrat so jo sprejeli ter ugotovili metastatsko rakavo prizadetost pljučne mrene, ki je bila vzrok tako hitrega nabiranja tekočine v desnih pljučih. Bolnico so nato usmerili v onkološko obravnavo.

Kakšen je bil pravzaprav miselni tok zdravnika, ki je bolnico po izpraznitvi litra in pol tekočine iz desnih pljuč brez raziskanega vzroka za obilno nabiranje tekočine v pljučih odposlal domov?

V obeh predstavljenih primerih bi lahko ugotovili, da sta bila bolnika obravnavana brezosebno. Do obeh bolnikov bi bilo mogoče pristopiti tudi drugače, bolj »zdravniško«.

V prvem primeru bi se lahko pospešila obravnava bolnika že na konziliju, ki bi ga neposredno usmeril na obe zahtevani preiskavi, v drugem primeru pa bi se moralo takoj, že ob prvi napotitvi bolnice v bolnišnico, pristopiti k diagnostiki vzroka nabiranja desnostranskega izliva, ne pa bolnice po razbremenilni punkciji obilnega desnostranskega izliva kar odposlati domov.

Zdravniki seveda delujemo v zdravstvenem sistemu, kakršnega imamo. Njegova neurejenost se odraža tudi na nas. Sistem nas vztrajno, počasi odmika od bolnika, čemur težko kljubujemo.

Prav bi bilo, da bi dnevno zavestno poudarjali, da zdravniki obravnavamo ljudi, da s svojim ravnanjem lahko vplivamo na njihovo življenje. Da bi kot zdravniki morali v bolniku videti človeka in se mu posvetiti.

Z analizo ravnanj pri bolnikih, kot sta analizirana primera, se bomo zdravniki lažje vrnili k bolj osebnemu odnosu med zdravnikom in bolnikom ter znova postali zdravniki v Hipokratovem pomenu poklica.

Poživiti pa bi morali tudi medsebojno živo zdravniško komunikacijo, zlasti z višjimi ravnmi oskrbe bolnikov in tudi v obratni smeri, ki je sistem sedanje administrativne medicine ne podpira.

Ureditev našega zdravstvenega sistema bi morala izhajati iz potreb bolnika posameznika, ki ne bi smel biti sistemu odveč, kot se zdi, da mu je zdaj. Sedanje ad hoc rešitve, ki jih poskušamo implementirati, pa se zdijo predvsem gašenje razplamtelega požara.

***

Prim. dr. Zlata Remškar, dr. med.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališč uredništva.