Črnjani so žilavi, a tokrat potrebujejo pomoč

Zračni most z od sveta odrezano Črno na Koroškem je vzpostavljen. Helikopterji Slovenske vojske neprestano hrumijo nad nesrečnim krajem, ujetim med strme bregove in deročo vodo. Danes je končno posijalo sonce in za nekaj trenutkov se je celo pojavil tako močno zaželeni mobilni signal. Voda, ki sicer še vedno močno dere in so je polne številne hiše, se postopoma umika, ostajajo kupi blata in vseh mogočih naplavin. In predvsem strah, ali oziroma kdaj bo močno razmočena zemljina na strmih bregovih zdrsnila v dolino in povzročila novo škodo.

Po silovitih poplavah, ki so prizadele večji del države, so se hidrološke razmere danes začele umirjati, so pa z umikanjem podivjane vode vse bolj očitne obsežne posledice ujme. Ljudje na ogroženih območjih, ki so že tako izčrpani od neprespanih noči in fizično zdelani od neprestanega odstranjevanja blata in grajenja zasilnih zaščitnih nasipov, pa se bojijo, kaj jim bo prinesel jutri, saj se razpoke v namočeni zemljini na strmih bregovih že s prostim očesom vidijo marsikje iz doline.

Ena najbolj prizadetih regij je Koroška. Črna na Koroškem je bila po več dneh znova vsaj za silo dostopna tudi po tleh; reševalcem je namreč uspelo utrditi zasilno makadamsko pot iz smeri Šoštanja, po kateri lahko do kraja dostopajo terenska in intervencijska vozila. Po tej poti bodo potekale evakuacije in nujno potrebna oskrba. Po informacijah domačinov je z dela Črne na Koroškem možen dostop tudi do Mežice, čeprav je cesta v slabem stanju. Od Mežice naprej pa je pot za zdaj mogoča skozi Avstrijo.

Objem in topla beseda nesreče ne odženeta, a škodita zagotovo ne. FOTO: Voranc Vogel/Delo

Helikopter, edina povezava
s preostankom domovine

Še pred tem so vzpostavili dostop po zraku, šest helikopterjev zagotavlja prevoz nujne opreme. Z enim od manjših vojaških helikopterjev, ki ne prevaža nujno potrebnih goriva, vode, hrane in drugih za življenje nujnih potrebščin, so naju s fotografom pripadniki letalstva Slovenske vojske danes z letališča v Slovenj Gradcu pripeljali v od ujme razdejano Črno na Koroškem.

Županja Črne: Najbolj potrebujemo mobilni signal, da se povežemo s svetom

»Ljudje v Črni se glede na razmere dobro držijo. Korošci so to, žilavi ljudje. Situacija je res grozna, ni le Črna odrezana od sveta, tudi znotraj Črne so določeni predeli povsem odrezani in se je še vedno nemogoče prebiti do njih. Prej smo jim peljali 500 štruc kruha in kar veliko smo jih odpeljali nazaj, ker jih ni bilo mogoče dostaviti do vseh ljudi,« nam je na letališču v Slovenj Gradcu povedal pripadnik letalstva Slovenske vojske, ki je ta dan že večkrat letel v Črno in nazaj.

Helikopterji Slovenske vojske neprestano dovažajo najnujnejše dobrine v od sveta odrezani nesrečni kraj. FOTO: Voranc Vogel/Delo

Ko so naju s fotografom odložili na travniku nad prvimi hišami v kraju z okoli 3000 prebivalci, sva pri prvi hiši srečala skupino petih ljudi, ki so poskušali z nekaj hlodi, folijo, kamni in zemljo za silo zaščititi skoraj povsem novo hišo, ki ji je na novo ustvarjena struga Javorskega potoka drla neposredno v pritličje. Prijeli smo za lopato in počeli, kar so počeli oni, da bi jih vsaj malo razbremenili.

»Tu imamo hišo za goste, objekt je dobro leto star in zalilo ga je do višine kljuk na vratih. Poskušamo rešiti, kar se rešiti da. Ne divjaj preveč, ker nas čaka še zelo veliko dela,« mi je dejal lastnik hiše Jan. Ko sem se mu predstavil in mu pojasnil, da sem prišel iz Ljubljane z vojaškim helikopterjem, se mu je kar razjasnil obraz. Kot so mi kasneje povedali njegovi prijatelji, so veseli, da jih končno lahko kdo obišče in izve, kako jim je. Občutek, da so bili povsem odrezani od sveta, očitno ni pomagal izboljšati njihovega že tako slabega položaja.

Vojska povsem razdejani Črni na Koroškem prinaša upanje, da bo kmalu bolje. FOTO: Voranc Vogel/Delo

Telefonski signal, gorivo, sveže roke in kruh

Ko nam je za silo uspelo urediti nekakšen zaščitni nasip okoli hiše, smo se z možakarji ustavili, Jan je stekel po vodo in pivo. Radovedne Korošce je zanimalo, kaj v Ljubljani sploh vemo o njihovem trpljenju, mene pa je zanimalo, kako jim ljudje, ki smo imeli srečo, da smo ostali na suhem, lahko najbolje pomagamo. Kaj najbolj potrebujejo? Kar bruhalo je iz njih, sveže moči, spočite ljudi, ki bodo vsaj za kak dan nase prevzeli del njihovih obremenitev, kruh, delujoč mobilni signal, gorivo za agregate in podobno. Kaj pa voda? »Vode imamo dovolj, do riti smo v njej. Raje prinesite pivo,« se je pošalil eden od mladcev, naslonjen na lopato.

Županja Romana Lesjak v Žerjavu kaže, do kam je segala voda na eni od prizadetih stanovanjskih hiš. FOTO: Voranc Vogel/Delo

Že na prvi pogled je jasno, da bodo potrebovali prevozne ceste. Te, ki so za silo ostale cele, so zasute z naplavinami, peskom, blatom in muljem. Z vseh strani se sliši hrumenje gradbenih strojev, ki poskušajo očistiti ceste. Iz Javorskega potoka so z bagrom izpulili pod mostiček zataknjeno brezoblično gmoto kovine, ki je smrdela po bencinu. Šele od blizu se je videl zmečkan sedež in ugotovil sem, da je to avto, ki ga je deroči potok prinesel od kdo ve kod in zataknil pod mostiček, kar je delovalo kot jez, zato se je voda na tem mestu še bolj razlivala, kot bi se sicer.

»Ne vem, kaj bi lahko naredili, da bi bile posledice ujme manjše. Ni zdaj čas za te debate. Zagotovo pa vem, da bi lahko gozdna gospodarstva bolj skrbno delala na svojih vlakah. Če bi videli, kaj vse je voda prinesla iz gozda dol po bregu na začetku te katastrofe, bi vam bilo hitro jasno, o čem govorim,« nam je povedal voznik bagra, ki je iz potoka potegnil zmečkani avtomobil.

Razdejanje marsikje deluje povsem brezupno. FOTO: Voranc Vogel/Delo

Korošci smo marsikaj zdržali, tudi to bomo

»Vam se bo morda čudno slišalo, a ljudje v teh krajih smo marsičesa hudega vajeni in marsikaj zdržimo. Ni nas veliko, smo pa močni, ko stopimo skupaj. Res česa takega še nisem videl, ampak ljudje tu se ne vdajo kar tako. Za zdaj smo lahko veseli, da ni mrtvih. Seveda bomo škodo še zelo dolgo sanirali, sami zmoremo veliko, a vsega sami gotovo ne bomo zmogli in prepričan sem, da nam bo Slovenija stala ob strani. Skupaj bomo zmogli tudi to,« nam je povedal nasmejani Črnjan, ki se je predstavil zgolj kot oče, dedek in pradedek. Zmotili smo ga med obhodom hiše zetovih staršev, ki so bili med ujmo na počitnicah. Njihova hiša jo je razmeroma dobro odnesla, poplavljen je bil le hlev. Drugi niso imeli take sreče, a zgovorni gospod je prepričan, da blato ne more poraziti ljudi.

Dokler voda dere, lahko ljudje zgolj nemočno gledajo in čakajo, da se narava umiri. FOTO: Voranc Vogel/Delo

Ko sem ga vprašal, kje je županja, je odgovoril, da je ves čas tu nekje med njimi, če bom še malo hodil po Črni, jo bom zagotovo našel. In našel sem jo. Energična županja Romana Lesjak ni skrivala zadovoljstva ob novici, da bo danes v Črno prišlo sto vojakov, in še sonce sije, končno po predolgih dneh neprestanega dežja. »Marsikaj potrebujemo, a delujoč signal mobilne telefonije je najbolj nujen, da se lahko povežemo z zunanjim svetom in med seboj, da si lažje organiziramo delo. Seveda bo dela ogromno, preden bomo vsaj za silo vzpostavili normalne razmere, toda vse to bo iz dneva v dan lažje, ko bomo povezani s preostankom države,« nam je povedala Lesjakova.