(GOSTUJOČE PERO) Zemlja – okrogla kot žoga

V službi sedim za pisalno mizo in gledam skozi okno. Februarski zrak diši po vojni. Toda jaz – kot drugi – poskušam ne razmišljati o njej. Kadar dolgo čakaš nekaj groznega, si želiš, da bi zbežal stran od tega in mislil na nekaj lepšega ali preprosto na nekaj običajnega.

Za zgodbo potrebujem temelj, na katerem bom zgradila zanesljivo in lepo hišo. Takšno, kakršno je imel Naf-Naf. Dom, kjer bodo ves čas odprta vrata, v kuhinji pa bodo prijatelji pili čaj.

Trenutno imam za temelj le dve izbiri – nogomet ali zgodbice z inštituta, na katerem delam. Nogomet je hkrati stvar značaja in nadarjenosti. Zgodbica z inštituta je podobna, le da se odvija na drugem igrišču.

Težko je izbrati, a tako dolgo sedeti in strmeti skozi okno, je že precej neprimerno. Zato začnem delati – pisati recenzijo monografije mladega znanstvenika. Monografija je napihnjena. Namesto enostavnih konstrukcij so v monografiji nebotičniki. In kakor se meni zdi, ti sploh nimajo temeljev. Moja učiteljica za matematiko je tak način dela imenovala: »Čohati se z levo roko po desnem ušesu.« Za taka besedila obstaja tudi drugačno poimenovanje – posrkajo te kot črna luknja. Medtem ko razmišljam, kako bi se s tem spopadla, mi na facebook trka prijateljica Borisova. Ima nujna vprašanja. Odgovarjam, a v mojih odgovorih so samo nebotičniki – kot v delu tega mladega znanstvenika. Nobene oblike. Nobene vsebine. Nobenega ritma.

Borisova je nekaj časa tiho. Nato pa me vpraša: »Kaj pa počneš tam? A piješ?«

Prepričam se, da moram najbrž pisati o nogometu.

Pred mnogo leti je bil čas, ko sem verjela, da bom v Prohorju lahko prebudila ljubezen do tenisa, saj ga je trenirala tudi Varja. To je bilo obdobje, ko smo polovico življenja preživeli v cestnih zastojih na poti – peljali smo Varjo na treninge in tekmovanja. Prohor je bil takrat star štiri leta. Zadaj je sedel v otroškem sedežu, včasih zaspal, njegova glava pa se je premikala v ritmu z avtomobilom.

Varja je na enem od takih treningov vadila smash – udarec nad glavo po padajoči žogi. To ni tako preprosto – do te žoge se moraš najprej z loparjem pravilno približati, nato pa uporabiti vso svojo telesno stabilnost, tako da ne udariš premočno oziroma ne zgrešiš tarče … Varja je ujela pravilno gibanje, po njenem udarcu je žogica odletela do označene točke na polovici do nasprotnika. S Prohorjem sva sedela na klopci, pod že gnilim grozdjem, in gledala, kako Varja vsakokrat zabije žogico zraven klobučka na igrišču. Takrat sem si mislila, da se bo, opazujoč starejšo sestro, tudi Prohor nedvomno odločil za tenis. In potem ko bosta oba dovolj stara, bi se sama skupaj vozila na treninge. Videla sem ju kot odrasla, in od daleč je svetilo moje sonce svobode. Vzhajalo je nad strehami in mi sijalo naravnost v obraz.

FOTO: Osebni arhiv

Bil je september – zadnji delovni dnevi odprtih igrišč v teniškem klubu Antej.

Sonce, – je nepričakovano rekel Prohor.

Sonce? – sem se pozanimala.

Sonce, – je ponovil Prohor. Prijel me je za roko in popeljal proti sosednjemu nogometnemu igrišču.

Na igrišču je bilo mrzlo in oblačno. Prihajal je dež. Enako kot drugod. Toda sonce znotraj tebe – je nekaj, kar je samo tvoje.

***

Odložim monografijo. Gledam skozi okno. Sivi oblaki plovejo z desnega brega Dnipra na levi. Oblaki verjetno gledajo dol na strehe, na živahno mesto, in čakajo, ko bo nekdo dvignil glavo gor in si jih ogledal. Pridem bliže k oknu. Da bi dosegla okensko polico, se moram prebijati skozi hudičeve vijolice in druge rastline, ki so tam oblikovale neprebojno utrdbo zelenkaste barve. Odprem okno in, gledajoč gor, maham oblakom.

Potem pride zraven še moja sodelavka Ljuda. Sediva, čakava, ko bo zavrel stari grelnik.

Ljuda kaže s prstom na monografijo in me vpraša: »Kako je s tem?«

»Nič,« odgovorim, »brez talenta, brez značaja.«

Najbrž je avtor v otroštvu sanjal, da bo postal nogometaš ali hokejist, a so ga prisilili, da se je učil. Verjetno je želel risati ali konstruirati pohištvo, gotovo pa si ni želel postati raziskovalec. Kajti če bi zares želel biti raziskovalec, bi njegovo besedilo lahko preživelo en manjši potres, bilo bi zanesljivo kot stolček, na katerega lahko postaviš mikrovalovno pečico in par skodelic. Na stolček lahko priviješ koleščke. In tako bi postal premična miza. Ali pa bi ga lahko obrnil na glavo in na štirih straneh zabil deske, da bi nastala škatla za shranjevanje. In še cel kup različnih idej. Toda to samo, če je v osnovi monografije pravilna zgradba, utrnjeno obzidje, ki se ga sovražniki bojijo. Če pa tega ni – tudi monografije ni. Praznina. Luknja v krofu.

Z Ljudo se zavijeva vsaka v svoj šal in poslušava, kako zveni zimski veter. Pogovarjava se o tem, da sta ta teden nemški Bild in ameriški Washington Post objavila podatke o morebitni ruski ofenzivi.

Pojasnilo o vojni v Ukrajini

Ljuda omeni: »Sva kot Astrid Lindgren in njena prijateljica Elsa pred drugo svetovno vojno: sediva, se pogovarjava, bodo šli – ne bodo šli – in upava, da ne bo prišlo do obsežne invazije, še več trpljenja in krvi.«

Vprašam jo: »Od kod pa veš za Astrid Lindgren in njeno prijateljico?«

Ljuda me začudeno pogleda in reče: »Brala sem. To je verjetno njeno prvo literarno delo, naslov je Vojni dnevniki. Še zdaj se spomnim, 3. oktobra 1939 je Astrid Lindgren napisala: 'Žal ni nihče ustrelil Hitlerja.'«

Pomislim – zares škoda. A bi sama povedala drugače.

Ljuda namršči obrvi tako, da iz para nastane ena sama obrv. Molči dve sekundi in izreče: »Včeraj sem poslušala Viktorja Neboženka. Rekel je eno stvar, ki te lahko zares navduši. Rekel je, da imamo možnost postati narod, ki bo premagal Ruse.«

Še bolj se zavijem v svoj šal, kajti besede politologa Neboženka pomenijo, da so vsi topovi pripravljeni in morajo streljati.

Pridem domov in berem Vojni dnevniki. Vrhunsko besedilo. Kot kratek let – vzlet in takoj pristanek. Enostavno in ne razvlečeno. Na splošno ne berem drugih besedil – ni potrebe vleči v hišo vsake bedarije. V spominu mi ostane eden od zadnjih odstavkov. »Hitler je mrtev. Hitler je mrtev. In Mussolini je mrtev. Hitler je umrl v svoji prestolnici, v ruševinah svoje prestolnice, poleg ruševin svoje države in kupov ostankov.«

Mlademu znanstveniku sem napisala negativno recenzijo – ničesar ne moreš vzeti tam, kjer ničesar ni. Bil je osemnajsti februar, na nebu nad Kijevom pa se je pojavila mavrica. Iz neznanega razloga sem bila cel dan zaposlena, zato sem jo opazila le v objavah na facebooku – zimska mavrica je bila kot spomladanska reka, ki poplavlja.

Po mavrici ni bilo nobenih barv. Ne spomnim se točno, a se mi zdi, da niti sonca ni bilo.

Cel prihodnji teden mi je ostal v spominu velik madež sive barve. Edino, česar se spomnim – kako me je poklicala Borisova, da bi sporočila, da si je kupila nove čevlje s petami. Bež barve, deset centimetrov visoka peta. Takrat sem še pomislila – kdo bi potreboval pete februarja? Nihče, samo Borisova.

Le zakaj potrebuješ pete? – sem vprašala.

Pete so zmeraj potrebne, je odgovorila Borisova.

Dobro, zakaj pa tako visoke? Dodatnih deset centimetrov in že meriš meter devetdeset.

Predstavljala sem si sebe in Borisovo, kako greva spomladi v restavracijo. Borisova v petah hodi počasi, jaz pa hitro za njo. En korak za Borisovo, trije zame.

V njih se bom šla poročit, je rekla Borisova. »Končno bom srečala visokega moža in bom šla z njim pred oltar.«

Bil je večer 23. februarja. Prohor se je odločil pregledati svoj kovček za nepredvidene primere in je zložil vanj še kopačke. Varja se je s svojim inštruktorjem zmenila za učno uro vožnje. Z Mikolo sva spila nekaj vina. K nama na kavč je prišel maček, prosil je, da bi ga pokrili z odejo, ter zaspal. Konec srede je prihajal počasi in neopazno, dan je uhajal kot pesek skozi prste.

Smrt je v romanih Ericha Marie Remarqua dišala – trupla so se razkrajala, okisala v snegu, gorela na soncu, veter pa je raznašal njihov težki in zadušljivi smrad. Kot se je izkazalo v življenju, smrt najprej zveni.

Naši fantje se bojujejo že tretje leto. FOTO: Ukrainian Armed Forces Via Reuters

Tisoče ton je z zgodnjim jutrom v četrtek udarilo ob tla v okolici Kijeva. Nato še in še. Na levi breg so prihajali zvoki s strani Borispolja in mesta Brovari. Zvočni valovi so v zraku zlahka prečkali veliko razdaljo in se razbijali ob okna našega stanovanja. Uničevali so milijone človeških usod.

Nekaj tisoč kilometrov stran je nekdo pritiskal na gumbe za izstrelitev raket in uničeval vse, kar je še pred nekaj minutami bilo del srečnega življenja – hiše, mravljišča, vrtove, lestve iz vrvi, teniška in nogometna igrišča.

Kdo je ta človek? O čem je njegovo notranje sonce? Kakšne knjige so mu brali v otroštvu? Verjetno nobenih. Človek kot prazen list, na katerem se lahko napiše partitura smrti – vse bo vsrkal in uresničil.

Ljuda je poklicala, ko smo z otroki in mačkom bili že v avtu. Rekla je: »Veš, Svjetka, naši fantje se zdaj bojujejo za Mariupolj.« V avtu je nastala tišina, potem pa smo vsi trije zajokali. Ker preden smo se odpeljali, je Mikola poljubil vsakega od nas in šel v vojaški naborniški center. Ker so se naši fantje takrat bojevali za Mariupolj, Herson, Sumi, Harkiv, Černigiv, Kijev. In smo si predstavljali, kako jim je težko in kako jih je morda strah.

Naši fantje se že junaško bojujejo že tretje leto. In ta izraz – »naši fantje se bojujejo« – me drži nad gladino.

So pa še ene sanje, ki jih sanjam vsak teden.

Zaustavite vojno v Ukrajini!

Doma smo. Jesen. Maček spi v košari. Mi štirje sedimo na kavču pod toplo odejo, ker je hladno. Gledamo album z reprodukcijami Marca Chagalla. Na eni izmed slik, zdi se mi da »Rojstni dan«, je veseli par, Chagall in njegova žena Bella, ki lebdita v zraku. Chagall med poletom celo izgubi obris svojega telesa, ko poskuša narediti zapleten salto in poljubiti Bello.

Glej ga, kako se je zasukal, reče Varja in presenečeno molči.

To sem že stokrat videl, se smeje Prohor in v šalo vplete Varjo. »To si ti na igrišču, ko ne prideš pravočasno do žoge.«

»Razbila te bom,« odgovori Varja in namršči obrvi.

Potem pa so vsi samo tiho.

Od dela prihajajo valovi leta in ljubezni, zaradi katerih je vse okrog nas – kozmos.

Lahko se odrineš in vzletiš. Tudi tja, kjer se zaključi zračni prostor in so okrog sami meteorji. Lahko lebdiš, serviraš, streljaš na gol in od daleč gledaš Zemljo. Okroglo kot žogo.

***

Svitlana Brerkharia, Inštitut za politične in etnične študije ukrajinske Nacionalne akademije znanosti.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališč uredništva.