Z umetno oploditvijo pri nas spočetih skoraj deset odstotkov otrok

Prof. dr. Rok Orel je v tretji epizodi podkasta, v katerem se pogovarja s kolegi zdravniki z različnih področij, gostil ginekologa Boruta Kobala. Govorila sta o nekaterih najpogostejših temah, ki zadevajo zdravje in specifike žensk, od zanositve, poroda do bolezni, ter o menopavzi, ki ponavadi nastopi okoli 51. leta. Ta ni prav ugodna in jim lahko poslabša kakovost življenja, je pa sogovornik poudaril, da so lahko eno od »zdravil« zanjo – moški.

Kateri so največji izzivi ginekologije in porodništva danes?

V tem »poslu« sem štirideset let in današnji izzivi se od takratnih precej razlikujejo, ker se je bistveno spremenila družba. Izzive bi načelno lahko razdelil na primarno, pa na sekundarno oziroma terciarno zdravstvo.

V primarnem so ginekologi zelo obremenjeni, in kot je na splošno težava v državi, jih primanjkuje. Tehnologija in spoznanja, ki jih ljudje oziroma v tem primeru ženske, najdejo na spletu, jih silijo v diagnozo in postopke, ki to zdravstvo morda presegajo. Zato gotovo potrebujejo več znanja.

Na sekundarni in terciarni ravni pa se razvija tehnologija, ki je vodila v drugačne načine zdravljenja; ne samo farmakološkega, ampak predvsem kirurškega. Minimalna invazivna kirurgija je steber vsega. Seveda pa obstajajo izzivi glede na posamezne skupine zdravljenja. Pojem reproduktivno zdravje vključuje zanositev, nosečnost, težave s ciklusi in podobno. Potem imamo funkcionalne motnje, ki se pojavijo v času menopavze, bodisi fiziološke bodisi vazomotorne, psihomotorne, ne nazadnje sem sodijo tudi motnje odvajanja vode, težave v seksualnem življenju. Izzivi so tudi onkološki – žal staranje populacije pomeni tudi več primerov raka. Kljub temu da poskušamo danes bolezen pozdraviti ali jo zadržati, in večino ga pozdravimo, je najpomembnejša kakovost življenja. Tudi s to boleznijo je treba kakovostno živeti.

Veliko je težav s plodnostjo, z zanositvijo, tudi s samo nosečnostjo. Je tega več kot pred tridesetimi leti?

Število porodov se zmanjšuje. Zdaj jih je deset tisoč manj kot leta 1970. Pomemben dejavnik pri tem je predvsem poznejše odločanje za prvega otroka. V Sloveniji je povprečna starost 31 let in pol in ta se vse bolj zvišuje. V teh letih že nastopijo nekatera kronična stanja, ki lahko vodijo tudi do zmanjšane plodnosti.

Drugi razlog je konstitucijska sprememba v naši populaciji. Debelost oziroma čezmerna telesna teža, ki vse pogosteje nastopi že v otroštvu, se lahko zavleče skozi odraščanje do odrasle dobe ter ima številne endokrinološke efekte, kot so težave s ciklusi, odpornost na inzulin in podobno. To vodi do anovulacije, nerednost ciklusov, kar vpliva na zanositev in zaplete v nosečnosti.

Na prvo ginekologi ne moremo vplivati, na drugo pa morda že s svetovanjem.

Veliko je tudi umetnih oploditev.

Mislim, da je po teh postopkih rojenih že skoraj deset odstotkov otrok v Sloveniji.

Je zdravje tako rojenih otrok primerljivo z zdravjem tistih, rojenih po naravni poti?

Načeloma je enako, drugačno pa je seveda psihološko ozadje. Toda to je treba razumeti in mogoče bo ta izraz za pare, ki se odločajo o njej, nespodoben, vendar sem zadnjič na televiziji slišal, da je nosečnost za pare neke vrste projekt, ki si ga postavijo v določenem trenutku življenja.

Sem spada tudi iskanje oploditve z biomedicinsko pomočjo, če ni zanositve po naravni poti. Za to se odloča vse več parov. Med temi je nekoliko bolj specifična populacija z endometriozo. Dejstvo je, da vzroka zanjo ne poznamo, gre pa za naselitev celic, ki so običajno v maternični votlini, zunaj maternične votline, na trebušni votlini, jajčnikih, potrebušnici, lahko tudi na organih, kot so črevo, mehur in drugi. Te celice se vedejo enako kot v maternici, s tem pa kronično dražijo svojo okolico. Škodo pri tem verjetno naredi tudi nekaj kemije. Velik odstotek endometrioze, skoraj 25 odstotkov, je med neplodnimi ženskami, delež v splošni populaciji pa je težko oceniti. Tudi do 30 odstotkov jih je lahko asimptomatskih, in če ne načrtujejo nosečnosti, je ne ugotovimo.

»Ko bo stroka prepričana, da je poskrbljeno za varnost, bo na to gledala bolj milo,« je dejal Borut Kobal glede različnih mnenj o porodu na domu.

Ko sva že pri nosečnosti – kako je s porodi na domu?

Porod na domu je v različnih državah različno zastopan. Na Nizozemskem je takih porodov skoraj trideset odstotkov, v Veliki Britaniji tri, veliko jih je na Novi Zelandiji. To je stvar dveh pogojev: tako imenovane organizacije in stanja duha. Če karikiram, smo porod od doma spravili v bolnišnico oziroma porodnišnico prav zato, ker je bila smrtnost mater in otrok relativno velika, relativno veliko je bilo tudi funkcionalnih poškodb, s katerimi je morala ženska živeti. Za te je bilo tu bolje poskrbljeno, vendar smo porod morda skozi čas vseeno preveč instrumentalizirali, in zdaj je trend obraten.

Bolnišnice poskušajo narediti okolje za porod čim bolj prijetno in se približati paru; področje poroda na domu pa je tudi načeloma urejeno. Vendar je porod na domu primernejši za mnogo- kot za prvorodke. Vsako okolje ni primerno zanj, stroka pa je zaradi možnih zapletov do tega nekoliko zadržana. Na žalost se še vedno dogaja, da ženske s poroda doma pridejo izkrvavljene, v slabem stanju in podobno. Menim, da težava ni le v tistem, ki vodi porod na domu, ampak je najbrž tudi organizacijska. Ko bo stroka prepričana, da je poskrbljeno za varnost, bo to obravnavala bolj milo.

Število porodov se zmanjšuje. Zdaj jih je deset tisoč manj kot leta 1970. FOTO: Črt Piksi

Kaj pa se je ključnega zgodilo v zadnjih nekaj letih na področju ginekoloških rakavih obolenj?

Najpomembneje je, da je država ustvarila program zgodnjega odkrivanja raka za različna področja. S presejalnim testom za odkrivanje raka materničnega vratu je bil narejen velik korak naprej. S tem smo incidenco gotovo zmanjšali s 16 na 100.000 na 7 na 100.000. Drugi veliki uspeh pa je pojav cepiva proti HPV [humani papiloma virus], ki je glavni povzročitelj raka na materničnem vratu. Cepljenje je brezplačno, cepivo je zelo varno in ne povzroča neželenih učinkov, zaščito omogoča za najmanj deset let, vendar pa precepljenost ni takšna, kot bi si želeli – je le od petdeset- do šestdesetodstotna.

S kakšnimi težavami pa se srečujete na področju menopavze? Ta doleti pravzaprav vsako žensko po koncu plodnega obdobja in je povezana s celo vrsto sprememb.

Za žensko je to najpomembnejši življenjski prehod, ker se dejansko vse spremeni. Določen odstotek jih te spremembe občuti trajno in imajo zato slabšo kakovost življenja. Še dobro desetletje po nastopu menopavze morajo ostati delovno aktivne, vendar zaradi nje nenadoma niso več sposobne biti zbrane, popušča jim koncentracija, nimajo dovolj energije, vidijo, da ne zmorejo, zaradi tega postanejo nesrečne, da ne rečem depresivne. Vse to je zelo izrazito prav v prvih letih menopavze. Poleg tega niso več kardiovaskularno zaščitene, začne se poglabljati osteoporoza, pozneje pa se začnejo pojavljati tudi drugi problemi, kot so urogenitalna distrofija, težave z mikcijo ... Poslabša se celoten energetski potencial.

Edino, kar stanje lahko povrne, so do telesa prijazni hormoni. Strah pred njimi je nekoliko pretiran oziroma neosnovan. Zato svetujem pogovor z zdravnikom, da predloži dokaze o uporabi nadomestnega hormonskega zdravljenja. Z njim se bo marsikaj izboljšalo.

Kako menopavzo pri ženskah doživljajo moški?

Moški so lahko izjemna opora. Menim, da z malo več pozornosti ženska menopavzo lažje preživi. Zato: moški, tudi vi ste v menopavzi pomembni kot zdravilo.