(GOSTUJOČE PERO) Novi duh digitalne preobrazbe

Po indeksu razvitosti e-uprave leta 2024, ki ga objavljajo ZN, zaseda Slovenija 33. mesto, Danska je prva, Estonija pa druga. Eurostat navaja, da pri dostopu do storitev javnega sektorja prednjači Finska, Slovenija pa je sicer nad evropskim povprečjem, a precej za najboljšimi. Ali so v Sloveniji sploh pogoji za digitalno preobrazbo in preboj?

Premier bo za novo ministrico za digitalno preobrazbo predlagal Ksenijo Klampfer. Kaj od nje pričakujemo? Če je prejšnjo ministrico zaznamoval nakup prenosnikov, ki jih je težko komu dati v uporabo, morda v letu in pol do novih volitev ministrstvo za digitalno preobrazbo lahko naredi še kaj koristnega za državljane in državo. Za državljane bi bile dobrodošle dodatne digitalne storitve v javnem sektorju, za državo pa posledično razbremenitev upravnih enot. Če začne nova ministrica pripravljati smernice za takšen projekt, v letu in pol, kolikor je do novih volitev, ne pride niti do usklajenega osnutka, saj bi do takrat kvečjemu lahko zbirali pripombe nevladnih organizacij o varovanju osebnih podatkov in okoljevarstvenikov o vplivu na okolje. Morda bi se vsa zgodba celo končala z referendumom o digitalni preobrazbi. A obstaja hitrejša pot. Smiselno in s pametjo »prenesti« rešitev, ki nekje v EU dobro deluje. Na primer rešitev e-Estonija, ki raste že približno dve desetletji. Poglejmo nekaj podatkov.

Estonija ima 600 e-storitev za državljane in 2400 za podjetja. Dostop do storitev za državljane omogoča čip na osebni izkaznici. Zajemajo pa, na primer, obnovo vozniškega dovoljenja, spremembo oziroma prijavo stalnega bivališča, podpis uradnega dokumenta, pa tudi telemedicino in recepte, bančne transakcije, postopek ob nakupu nepremičnine ali avtomobila, pregled šolskih ocen ter dostop do učnega gradiva in tako dalje. Celo za novorojenčka v Estoniji staršem ni več treba sprožiti postopkov za pripadajoče dodatke. Jasno je, da Estonci lahko volijo tudi po spletu. Poročajo, da je 99,9 odstotka vseh javnih storitev v Estoniji mogoče narediti elektronsko. Osemindevetdeset odstotkov Estoncev naj bi uporabljalo te storitve.

Rezultat: Estonija vsako leto s tem sistemom prihrani najmanj dva odstotka BDP. Upravne enote in javne službe pa na leto prihranijo več sto delovnih let. Ali ni neverjetno, da se v Sloveniji ob dolgotrajni stavki na upravnih enotah in nesprejemljivo dolgimi čakalnimi vrstami nihče v vladi ne spomni, da obstaja rešitev, ki jo je treba samo »prenesti« na primer iz Estonije, Finske ali Danske?

Kaj pa narediti z več tisoč škatlami, ki so zapuščina starega duha digitalne preobrazbe? Čim prej jih je treba potisniti nekam v koristno uporabo. Tri tisoč naj bi jih že razdelili na približno sto šol. A Slovenija ima 450 osnovnih šol in več kot 300 podružničnih, pa še 150 srednjih šol. Morda je treba vzbuditi interes za prenosnike tudi v teh šolah, da z njimi opremijo svojo novo računalniško učilnico. Tam bi se učenci in dijaki dejansko digitalno preobrazili. V obšolski dejavnosti računalništva, robotike ali digitalne preobrazbe bi lahko nadgradili svoje znanje. Malo spretnejši učitelj bi znal koristno uporabiti prenosnike z operacijskim sistemom linux.

Namestil bi tudi brezplačne programe, ki znajo odpreti Microsoftov dokument word, našel bi veliko koristnih izobraževalnih programov na spletu in omogočil razvoj spletnih strani lastne šole, skupaj z učenci dodajal vsebino ter namestil kakšno igrico za motivacijo. Učenci bi bili verjetno navdušeni nad »igranjem« s chatGPT in ustvarjanjem z orodji umetne inteligence za generiranje vizualne umetnosti ali komponiranja. Morda še najbolj koristno pa bi bilo, če bi učence digitalno izobrazil o spletni varnosti in izzivih medvrstniškega nasilja na spletu. V živo, s primeri in ne z dolgočasnim predavanjem. Poiskal bi primer nasilja na spletu in se skupaj z učenci ustrezno odzval. Skupaj z učenci bi našel šibkosti v zaščiti prenosnikov v računalnici in skupaj bi rešili problem. Ali ni to digitalna preobrazba, ki bi bila koristna za ljudi? Nekateri otroci bi to znanje prenesli svojim staršem in starim staršem.

Ne potrebujemo ministrstva, da kupuje prenosnike, razen če so namenjeni šolam. Potrebujemo pa ministrstvo, da omogoči izvedbo celotnih, tudi plačljivih postopkov upravnih enot in drugih javnih storitev po spletu. To bistveno presega uporabo spleta za »naročanje na termin na upravni enoti« ali »virtualno okence«. Če bi vladi uspelo po zgledu Estonije, Finske ali Danske realizirati e-storitve za upravne enote v Sloveniji, bi se lahko pohvalila z rezultati, ki bi jih občutil vsak Slovenec, saj bi kadarkoli prek spleta lahko urejal skoraj vse storitve na upravnih enotah. Morda bi kakšen volivec ob naslednjih volitvah pozabil, da je še vedno treba čakati na zdravnika in bi zaradi uspehov v digitalni preobrazbi ponovno volil tiste, ki so to omogočili.

Cilj EU je, da bi države članice do leta 2030 zagotovile vse ključne javne storitve za podjetja in državljane v celoti na spletu. Ali nam bo v Sloveniji to uspelo? V Estoniji se je za digitalizacijo odločila vlada, zagotovila stabilno in dolgoročno financiranje v višini enega odstotka BDP ter poskrbela za koordinacijo številnih javnih storitev tako, da so te dostopne z isto e-osebno izkaznico. Kaj je potrebno, da bi tudi v Sloveniji zavel novi duh digitalne preobrazbe?

***

Dr. Saša Prešern je raziskovalec.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.