(GOSTUJOČE PERO) Kakšne spremembe so potrebne v šolskem sistemu?

Da je problem šolstva vzbudil pozornost medijev, kaže na to, da gre za resen problem. Med razpravo v RTV oddaji Tarča se je pokazalo, da so razmere v našem šolskem sistemu precej žalostne, saj udeleženci niso znali prepoznati pravih razlogov za sedanje stanje, še manj pa ponuditi realne in kratkoročne rešitve. Morda bi bila najučinkovitejša rešitev ta, da bi upokojenim učiteljem omogočili več dela in boljše plačilo, redno zaposlenim pa prisotnost v šoli med 8. in 16. uro, z vključevanjem v različne dejavnosti z učenci, poleg poučevanja. S tem bi bili učitelji tudi bolje plačani.

Da bi učiteljem prihranili čas, ki ga zdaj namenjajo pripravi učnih vsebin, naj bi te pripravili centralno prek šolskega portala in z ustreznim gradivom. Trenutno se namreč dogaja, da več sto ali celo več tisoč učiteljev za isti predmet vsak dan doma dela učne priprave, namesto da bi uporabili že pripravljena profesionalna gradiva in svoj čas raje posvetili učencem. Zaradi tega nastaja tudi zmeda, saj se v isti skupini učencev dnevno zamenjajo tri različne skupine učiteljev, pomočnikov, asistentov in tako dalje, namesto da bi bilo teh ljudi manj, a bi bili bolje plačani.

Dobro plačilo je eden najpomembnejših razlogov, da se mladi odločijo za določen poklic, in to ne čez pet let, ampak takoj. Sedanji šolski sistem še vedno temelji na zastarelem modelu industrijske dobe, kjer začetniki postopno napredujejo v vodstvene položaje. V šolstvu pa učitelj lahko napreduje le do ravnatelja, vendar s tem preneha biti učitelj.

(GOSTUJOČE PERO) Ustvarimo prihodnost, polno priložnosti in upanja

Učenci bistrejši od učiteljev

Mlad učitelj opravlja enako delo kot njegov starejši kolega, pogosto celo bolje zaradi mladostne zagnanosti in novega znanja, pridobljenega med študijem, vendar je dolga leta plačan bistveno, še enkrat manj. Poštena in racionalna rešitev bi bila, da bi mlad učitelj že po enem letu dela dosegel najmanj 70 odstotkov plače starejšega kolega, po petih letih pa vsaj 80 odstotkov. V šolah bi morali poučevati najbolj bistri sposobni učitelji (dosežek na maturi več kot 25 točk), vendar se dogaja, da je v nekaterih razredih celo tretjina učencev bistrejša od svojih učiteljev (na primer če je učitelj gimnazijsko maturo končal z manj kot 18 točkami). Taki učitelji zelo težko zagotovijo ugled svojega poklica.

Morda bi bilo smiselno najprej analizirati in razmisliti, kje so največji problemi slovenskega osnovnega in srednjega šolstva, preden začnemo ponujati rešitve, kot je zmanjšanje učne snovi, ki jo neusmiljeno trpajo v predmete predvsem matične fakultete, ki drugje očitno nimajo možnosti za prikaz svojih dosežkov. Prava rešitev je postavitev ustreznih ciljev na različnih ravneh in v zunanjem preverjanju, kar učiteljem daje usmeritve, kaj morajo poučevati, za vse deležnike pa zagotavlja objektivno oceno sposobnosti mladih.

Srečo Zakrajšek FOTO: Matej Družnik

Po osamosvojitvi smo v Sloveniji poskušali uvesti sodoben anglosaški sistem, ki temelji na konceptu, da šola ni samo priprava na življenje, ampak je že del življenja. Mladi naj bi od 8. do 16. ure v šoli zadovoljili potrebe po hrani, gibanju, druženju in učenju. Učitelji bi jim pri tem pomagali, se strokovno razvijali in aktivno udejstvovali v praksi, s čimer bi bili učencem zgled.

Uvedli smo mednarodno maturo ter športne, umetniške in druge specializirane oddelke, poleg tega pa tudi različne modele izobraževanja v osnovnih šolah. Postavili smo izhodišče, da je vsak otrok nadarjen za določeno področje in da ima posebne potrebe. Vzpostavili smo sistem ciljno usmerjenega pouka, z različnimi ravnmi znanja in veščin ter zunanjim preverjanjem znanja. Kajti kdor ničesar ne meri, ničesar ne ve.

Tako so merila in zahteve jasni, učinki in rezultati pa objektivni, kar preprečuje pritiske na učitelje po dodeljevanju visokih ocen.

Zavzemali smo se, da imamo v šolah usposobljene učitelje in razrednike, ki poskrbijo za svoje učence in dijake in da le najbolj problematične pošljejo k specialistom v ustrezne ustanove. Uvedli smo tudi odličen projekt ŠKL, v katerem je potekala vrsta aktivnosti, ki je osmislila delo številnih mladih in šol.

Zlata jama

Kmalu pa so svoje pozicije v šolstvu zasedli različni -ologi iz skupine šolsko polje, ki so takrat težko dobili redne službe, ter so ugotovili, da bi jim šolski sistem, če bi ga ustrezno pokvarili in naredili čim več problemov in problematičnih učencev, lahko pomenil zlato jamo. In uspelo jim je, celo preveč, saj otrok, ki so mu povzročili probleme, čaka na nepotrebni psihološki, psihiatrični in podoben servis tudi leto ali več. Vsak kader, ki ga umestiš v organizacijo, zelo hitro najde stranke, zato ni čudno, da je toliko mladih in tudi njihovih staršev na servisu šolskih svetovalnih služb, saj gre za ljudi, ki ne učijo in imajo ves ljubi dan čas iskati svoje »žrtve«, ki jih je v šoli z neprilagojenim programom vedno več.

Na srečo jim še ni uspelo zbanalizirali šolstva tako daleč kot zdravstva zdravniki, ki delujejo in operirajo na deloviščih, in iz učilnic narediti obore (laboratorije) in njive.

Določene poklice je treba opravljati s srcem, sicer je bolje počakati na robote

Po šolah več različnega osebja kot pravih učiteljev

In kako jim je to uspelo. V šolo so uvedli demokracijo z vsemi političnimi in pravniškimi elementi, sistem, v katerem se na odločitve čaka mesece in leta, v šolah pa se je treba odločiti takoj ali vsaj čim prej.

S tem so izničili šolsko avtonomijo z vsemi specifikami, ki je zanjo značilna, uvedli so posebne šole s prilagojenim programom in s tem naredili vse druge šole z neprilagojenim, in ker starši otrok niso želeli vpisovati otrok v »posebne« šole, se je nenadoma pojavilo v šolah z neprilagojenim programom veliko otrok s »posebnimi« potrebami. Temu so dodali še razne strokovno in izvedbene nemogoče variante prisilne inkluzije, umestili v razrede različne asistente in naredili popolno zmešnjavo. Svoj lonček so pristavili tudi sindikati, ki so si v šolah izmislili različne vrste poklicev in služb, tako da se po šolah mota več različnega osebja kot pravih učiteljev, ki bi morali biti v večini.

Če dodamo k temu še, da so ukinili obvezno zunanje preverjanje znanja in pustili učitelje po štirih urah domov, mlade pa nagnali k inštruktorjem, domov za računalnike in popoldne zunaj šole k interesnim dejavnostim, potem je jasno, da je z uporabniškega stališča za otroke in starše sistem zelo slab. In ker zahtevajo od šolskega sistema kakovostne storitve, celo možnost izbire, jih nekateri šolniki označujejo, da se ravnajo po načelih potrošniške družbe.

Število predmetov hočejo še povečati, saj gre za službe, in ker vedo, da bo zaradi umetne inteligence kmalu na voljo preveč diplomantov angleškega jezika, so uvedli v osnovno šolo obvezni predmet, računalniški lobij pa želi uvesti nov predmet računalništvo ali nekaj podobnega, čeprav kadra na tem področju ni in ga ne bo. Namesto da bi število predmetov zmanjšali in tiste najbolj sodobne in nujne vsebine mladim posredovali v času ur za obvezne vsebine. S sodelovanjem z ustreznimi zunanjimi ekipami, ki bi izvajale take vsebine za ves šolski sistem, bi lahko zagotovili kakovostno izvedbo za celotno področje sodobnih tehnologij.

V šolo so uvedli ravnanje po pravilih za človekove pravice in ukinili merjenje učinkov, razširili »teorijo« da je za mlade vsako tekmovanje in preverjanje znanja strašen stres in grozota, učitelji, ki zahtevajo red, ustrezno vedenje in znanje pa so tirani. V resnici pa mladi radi pokažejo svoje znanje in sposobnosti, samo mora biti na področjih, na katerih so uspešni in motivirani, ne pa tam, kjer imajo bolj omejene sposobnosti in so cilji zanje previsoki – prednjačita predmeta matematika in slovenski jezik, ki sta samo na najvišji ravni.

Če se spomnimo še na različna zavajajoča gesla, kot so Nad vami je samo nebo, Vsakdo lahko doseže, kar hoče ali Bodi tak, kot si (namesto Postani tak, kot bi lahko bil), ter dodamo še vse dejavnosti na daljavo, si lahko predstavljamo, da vlada velika zmeda.

(GOSTUJOČE PERO) Napake v šolstvu plačujemo z obrestmi

Slovenska šola naj postane ustanova, kjer mladi kakovostno preživijo večino svojega časa, kjer je program prilagojen njihovim talentom in željam ter kjer lahko najbolje dosežejo cilje, za katere so sposobni in motivirani. Ker imamo osnovnih in srednjih šol dovolj, predvsem zadnje pa lahko hitro prilagajajo ali spreminjajo programe, ni nobene potrebe po stresnem prizadevanju za točke. Namesto tega je treba izboljšati kakovost in zahtevnost na tistih področjih, ki jih mladi izberejo kot primarna za svojo študijsko ali poklicno pot.

Ustrezni, na ravneh določeni cilji in zunanje preverjanje znanja lahko že pred zadnjo triado v osnovni šoli opredelijo učne sposobnosti posameznikov ter jim zagotovijo ustrezno raven in način poučevanja. S tem bi preprečili »mučenje« najmanj 60 odstotkov otrok in njihovih učiteljev, ki se trudijo doseči previsoke zahteve, in ker to ni mogoče, jim pogosto zgolj formalno dodelijo ocene. Posledično se ta agonija nadaljuje tudi v gimnazijah, kjer učencem obljubljajo, da bo splošna matura dovolj za univerzitetni študij. Ko se po štirih težavnih letih, s pomočjo inštruktorjev in nekateri tudi ob uporabi tablet, z manj kot 18 točkami prebijejo do univerzitetnega študija, se te sanje pogosto razblinijo. Ker pa ne obvladajo praktičnih veščin, so jim številne druge sanje nedosegljive.

Ker je veliko tega v slovenskem šolstvu že uspešno delovalo, verjetno pot do rešitev ne bo pretežka in predolga.

***

Drr. Srečo Zakrajšek je raziskovalec in publicist.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.