Pojasnilo o vojni v Ukrajini

Vladni predstavniki pravijo, da slovenska politika do vojne v Ukrajini izhaja iz razločevanja žrtve in napadalca. Iz tega izpeljujejo sklep, da je treba žrtev prisiliti, da bo čim dlje in vse bolj trpeča žrtev, napadalcu pa omogočiti, da bo čim dlje in vse bolj agresiven napadalec. To ni samo zmotno sklepanje, temveč je napačno razmišljanje.

Razmišljanje o žrtvah in napadalcih pelje v neskončno verigo površinskih vzrokov in posledic, ki ne pojasni ničesar. Rusija je napadla Ukrajino, toda ukrajinski režim je pred tem napadel prebivalstvo Donbasa; toda ljudstvo v Donbasu se je uprlo oblastem; toda tiste oblasti so bile pučistični režim, ki je izvrševal raznorodovalno fašistoidno politiko; toda državi udar je izkoristil ljudsko vstajo proti prejšnjemu režimu; toda prejšnji režim se je uprl izsiljevanju Evropske unije … Če hočemo razumeti vojno v Ukrajini, si moramo ogledati razredne boje, ki določajo odnose v družbah in razmerja med državami.

Iz takega širšega izhodišča pridemo do tega sklepa. Vojno v Ukrajini je povzročil kolektivni imperializem Zahoda v splošnih okoliščinah dolgotrajne krize kapitalizma in v posebnih okoliščinah, ki sta jih ustvarila različna načina, kako so vladajoči razredi v Ukrajini in Rusiji obnovili kapitalizem. V nadaljevanju bom poskusil pojasniti ta shematični obrazec.

Prof. Rastko Močnik: »Zagovorniki vladne politike trdijo, da so vladajoče stranke že v predvolilni kampanji predstavile svoj militarizem in podporo imperializmu. Podpisnice in podpisniki poziva smo nasprotno razumeli, da se bodo zavzemali za mir.« FOTO: Črt Piksi

Kako deluje kapitalizem

Kapitalizem je sistem izkoriščanja, v katerem si vladajoči razredi kolektivno prisvajajo presežno vrednost, posamezna kapitalistična podjetja pa se med sabo konkurenčno spopadajo, da bi si pridobila čim večji delež kolektivno prigrabljene vrednosti. Posamezna podjetja so zato prisiljena, da s tehnološkimi in organizacijskimi izboljšavami nenehno povečujejo produktivnost dela. To pomeni, da vse manj živega dela proizvaja vse manj presežne vrednosti – in zato mora zastopnik kolektivnih interesov kapitalističnega razreda, to je kapitalistična država, nenehno širiti osnovo, iz katere kapital črpa presežno vrednost.

Kapitalistična država povečuje izkoriščanje delavstva (z zmanjševanjem delavskih pravic, s prekarnimi delovnimi razmerji, s podaljševanjem delovne dobe in podobno), širi kapitalistično izkoriščanje na nova družbena področja (s privatizacijo zdravstva, šolstva, pokojninskih sistemov) in na nova zemljepisna področja. Ozemeljska širitev kapitalizma, to je imperializem, ustvarja meddržavni sistem nadrejenih imperialističnih držav in podrejenih odvisnih držav.

Kolektivni imperializem Zahoda

V preteklosti so se imperialistične države med seboj spopadale za »razdelitev sveta« in nazadnje zanetile dve svetovni vojni. Zmagovite protikolonialne narodnoosvobodilne borbe in socialistične revolucije dvajsetega stoletja pa so prisilile imperialistične države, da po drugi svetovni vojni nastopajo kolektivno.

Kolektivni imperializem si je nedavno podredil nekdanje evropske socialistične države. To se mu ne bi bilo posrečilo brez sodelovanja tamkajšnjih vladajočih birokracij. V Ukrajini in Rusiji so vladajoče skupine različno obnavljale kapitalizem.

Kako so obnovili kapitalizem v Rusiji

V Rusiji je po kaotičnem prvem obdobju državo prevzela birokracija varnostnih in represivnih organov in do neke mere disciplinirala domači veliki kapital (»oligarhe«). Ruski kapitalisti so zajedavski razred, prisvajajo si rento od naravnih bogastev ter jo porabljajo za luksuz in špekulacije na borzah in trgih vrednostnih papirjev. Kapitala ne vlagajo v proizvodnjo, pač pa so ga vse do vojne prenašali v imperialistično središče.

Rusija je tako značilna podrejena kapitalistična družba: izvaža energente, kmetijske pridelke, minerale in druge surovine, polizdelke, uvaža visoko tehnološko in potrošno blago. Izjema sta tehnologija za proizvodnjo jedrske energije in vojaška industrija. Preden je Rusija posegla v ukrajinsko državljansko vojno, je njena politika izhajala iz kompromisa med vladajočima frakcijama. Gospodarsko se je podrejala imperialističnemu sistemu, politično se je uveljavljala kot regionalna sila in se povezovala z državami srednje Azije in Kitajsko.

Kako so obnovili kapitalizem v Ukrajini

Tudi v Ukrajini so kapitalisti zgolj rentniki, a v nasprotju z Rusijo so si podredili politično birokracijo in prevzeli državo. Kapitalisti med seboj konkurenčno tekmujejo, zato lahko sestavljajo le kratkotrajne oportunistične koalicije, niso pa sposobni dolgoročnih projektov, potrebnih za državno politiko. Bilo je neizbežno, da ukrajinski »oligarhi« svojo državo politično podredijo kakšni močnejši zunanji sili. Hkrati so se morali kot izvozniki kmetijskih proizvodov, surovin in polproizvodov podrediti močnejšim kapitalom na višjih stopnjah proizvodnih verig. Ker v Rusiji ni takega kapitala in ruski kapitalisti tudi niso investirali v tujino, sta se ukrajinski kapital in njegova država sčasoma podredila imperialističnemu zahodnemu kapitalu in njegovim vojaško-političnim aparatom. Ukrajina se je podredila imperialističnemu Zahodu, ravno zato ker Rusija ni imperialistična sila.

Vladajoči razred je z obnovo odvisnega kapitalizma hudo prizadel ukrajinsko ljudstvo. Ukrajinski bruto domači proizvod na prebivalko/prebivalca v stalnih cenah po osamosvojitvi nikoli ni dosegel ravni iz sovjetskega obdobja. Po osamosvojitvi se je prebivalstvo Ukrajine, vključno s Krimom in Donbasom, zmanjšalo za 15 odstotkov. Ukrajinsko gospodarstvo je zašlo v desetletno stagnacijo leta 2012, prav tedaj, ko je zunanjetrgovinska menjava z EU presegla menjavo z Rusko federacijo.

Vladajoči niso poskušali odpraviti družbenih protislovij, temveč so jih izkoriščali za pridobivanje podpore. Pomagali so si z eksplozivnimi metodami, ki jih poznamo tudi iz tukajšnje politike: s šovinizmom, antikomunizmom in rehabilitacijo domačega fašizma. Množične manifestacije leta 2014 so imperialisti pod vodstvom ZDA izkoristili, da so s pomočjo neonacističnih skupin izvršili državni udar in vzpostavili neokolonialen režim. To je sprožilo narodnoosvobodilno in antifašistično ljudsko vstajo na vzhodu in jugu Ukrajine. V Donbasu je bila vstaja uspešna. Vladajoči v Ukrajini so odgovorili z vojsko in sprožili državljansko vojno.

Zaton kolektivnega imperializma Zahoda

Neoliberalna »globalizacija« ni rešila sistemske krize kapitalizma. Evropsko-ameriški imperializem se je odzval z dvema strategijama. Prva strategija je poskusila povezati prvine razpadajočega starega sistema z nastajajočimi novimi središči gospodarske moči v vzhodni Aziji. Pri tem je bila uspešna zlasti Nemčija. Z Rusijo je vzpostavila neokolonialen odnos, iz nje uvažala energente in surovine in vanjo izvažala visokotehnološke proizvode, hkrati pa si je ustvarjala trge na Kitajskem. Druga strategija je z nasiljem poskušala ohranjati stari imperialistični sistem. To politiko so uveljavljale ZDA z vojnami, sankcijami, s širitvijo Nata, vojaškim obkoljevanjem Rusije, s trgovinsko »vojno« in vojaškim pritiskom proti Kitajski. Z napadom Rusije na Ukrajino je bilo konec evropske »kooperativne« strategije in zdelo se je, da so ZDA ponovno utrdile kolektivni imperializem Zahoda, hkrati pa potisnile EU v dolgotrajno recesijo in se tako znebile vsaj enega izmed domnevnih konkurentov.

Vendar pa po drugi strani zahodni imperializem izgublja tehnološki monopol in se brani s sankcijami, protekcionizmom in podobnimi ukrepi, ki ne morejo ustaviti dolgoročnih procesov. Finančni monopol in nadzor nad naravnimi viri mu bo prej ali slej odvzela koalicija BRICS+. Cenzura in uvajanje množičnega enoumja v EU in ZDA dajeta misliti, da je Zahod bržkone že izgubil tudi ideološki monopol. Ostaja vojaška premoč, ki pa jo je mogoče udejanjiti le z nuklearno katastrofo.

Neokolonialna podreditev Ukrajine je zato pomembna postavka v reševanju zahodnega imperializma. Petega septembra 2022, ko je ukrajinska vlada začela razprodajati ukrajinsko narodno bogastvo na newyorški borzi, je predsednik Volodimir Zelenski v Wall Street Journalu objavil poziv tujim vlagateljem: »Vabim tuje vlagatelje in podjetja z ambicijo, da uvidijo prednost vlaganja v prihodnost Ukrajine … Našli smo že možnosti za več kot 400 milijard dolarjev naložb, od javno-zasebnih partnerstev do privatizacije in zasebnih podjetij. S podporo Ameriške agencije za mednarodni razvoj smo ustanovili projektno skupino investicijskih bankirjev in raziskovalcev, ki jih je imenovalo Ministrstvo za gospodarstvo Ukrajine in ki bodo sodelovali s podjetji, ki jih zanimajo naložbe.« Obnovo Ukrajine, eno največjih javno-privatnih operacij v zgodovini, v sodelovanju z ukrajinsko vlado vodijo finančne ustanove, kot sta BlackRock in JPMorgan.

Politični problem

Ko smo z besedilom »Proti vojnemu hujskaštvu in financiranju nove vojne« pozvali vlado, naj ne podpira imperializma, smo izhajali iz analiz, podobnih tej, ki sem jo pravkar skiciral. Te analize odpirajo obzorje, v katerem je mogoče zasnovati politiko, ki si bo prizadevala za svobodo ljudstev in emancipacijo človeštva. Kapitalizem ne more obstajati brez imperializma, imperializem pa povzroča vojne. Emancipacijska politika se zato zavzema za mir in za izhod iz kapitalizma. Mirovno politiko zapoveduje slovenska ustava, socializem je del naše zgodovine. Teorije kapitalizma, imperializma in odvisnih kapitalističnih družb, s katerimi si je mogoče pojasniti sedanje vojne in krizo človeštva, so dostopne v slovenščini v prevodih in izvirnih besedilih. S tem je zagotovljenih vsaj nekaj pogojev za mirovno in humano politiko. Manjka pa glavni: politični pogoj.

Problem političnega sistema lahko ponazorimo z vprašanjem, ali so stranke vladne koalicije pred volitvami napovedale svojo sedanjo vojno politiko in so torej na volitvah zanjo dobile mandat. Zagovorniki vladne politike trdijo, da so vladajoče stranke že v predvolilni kampanji predstavile svoj militarizem in podporo imperializmu. Podpisnice in podpisniki poziva smo nasprotno razumeli, da se bodo zavzemali za mir. Sedanje vladne stranke so se predstavile za nasprotje Janševe politike, Janševa politika je spodbujala vojno in služila imperializmu – očitno je bilo, da bo nova vlada uveljavljala mirovno politiko in kulturo nenasilja. Ne da bi pretirano analizirali predvolilne nastope vladnih strank, lahko za nazaj ugotovimo, da so govorili tako, da jih je vsakdo lahko razumel, kakor si jih je želel razumeti. Odkar so prevzeli oblast, pa ravnajo po svoje ne glede na pričakovanja volivk in volivcev. Da volitve na tem področju niso vplivale na vladno politiko, dodatno dokazuje stranka, ki v programu obljublja, da se bo zavzemala za izstop iz Nata in za socializem, a sodeluje v vladi, ki služi Natu in imperializmu.

Tako bo, vse dokler bodo v politiki ohranjale monopol stranke, ki služijo transnacionalnemu kapitalu in imperializmu. Glede na to, kam so te vrste politične sile pripeljale Ukrajino, njihov monopol ni najboljši obet za prihodnost.

***

Rastko Močnik, sociolog, soavtor poziva Proti vojnemu hujskaštvu in financiranju nove vojne!

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališč uredništva.