Era vsesplošnega nategovanja, era vsesplošne »svobode«

Zgodovina človeštva je zgodovina nategovanja. Legalnega in ilegalnega. Človek je po svojem ustroju egoist ter si želi zase in za svoje čim prej priboriti čim več ugodnosti, čim večjo prednost pred konkurenco. Življenje namreč ni večno in notranji gon nas sili, da hitro poskrbimo zase.

Vladarji so od nekdaj želeli podložnike prepričati, da so prav oni tisti, ki jih bodo odrešili vseh muk in krivic, ki jih trpijo. Številni v resnici niso imeli teh namenov, ampak jim je šlo le za moč, oblast in denar. A podložniki so jim verjeli. Bolje verjeti v pravljice kot pa še naprej prenašati krivice, ki jim ni videti konca. Prodaja lepše prihodnosti ima izjemno marketinško moč.

Primat legalnega nategovanja – zaradi ustvarjanja dobička – so nato prevzeli različni trgovci, obrtniki in podjetniki, ki so znali svoje produkte in storitve mojstrsko prikazati kot izjemne, ekskluzivne in nasploh neprekosljive. Pa recimo zavarovalničarji, velemojstri trgovanja s strahom, ki znajo stranke prepričati, da je življenje pravzaprav ena sama nevarnost, ki čaka prav samo nanje.

V ta egoistični gon po imeti čim več so se nato priplazile različne »čudaške« ideje. Denimo pravičnost, humanizem, solidarnost, ki so človeka vendarle nekoliko zavirale, da v svojem podivjanem egoizmu ne bo šel čez vse razumne meje. In te ideje so imele tudi svoja sponzorja – cerkev in državo.

Tole moram nekoliko natančneje razložiti. Daleč od tega, da ju ponujam kot ideal ali odrešitev, saj je povsem jasno, za koliko zla sta bili obe odgovorni v zgodovini, je pa bila njuna vloga v preprečevanju nebrzdanega pohlepa in egoizma vendarle pomembnejša, kot se marsikomu zdi ali kot si je to pripravljen priznati.

Poglejmo, zakaj. Vzemimo za primer kar našo mlado državo. V dobrih tridesetih letih njenega obstoja so prav vse vlade, ki so jih podpirali tudi številni vplivni intelektualci, naredile vse, da so človekove pravice v sozvočju z vsesplošno svobodo postale nedotakljiva svetinja, medtem ko sta samoomejevanje in dolžnost do države postala negativna, osovražena pojma. Preveč »iliberalno« sta delovala.

Zdaj imamo na oblasti ljudi iz moje generacije, ki so se kot osebnosti in strokovnjaki oblikovali v obdobju neskončne svobode na vseh področjih. Kar se na prvi pogled sliši krasno, pa v resnici še zdaleč ni tako krasno.

Te nedotakljive človekove pravice in ekstremna svoboda so bile namreč voda na mlin dejstvu, da smo sčasoma postali družba nebrzdanega nategovanja na vseh ravneh. Vsi pomalem nategujemo vse, a se tega komaj zavedamo, saj imamo za večino nategovanja zakonsko kritje.

Naj navedem dokaze za to trditev. Poglejmo si banalni primer: najem obrtnika, denimo. Pred približno dvajsetimi leti so bile tarife za storitve večine obrtnikov precej enotne: ne glede na to, ali si najel polagalca ploščic, serviserja kurilne naprave ali vrtnarja, so se cene gibale med 20 in 30 evri za uro dela. Zdaj so te cene ne le podivjale, ampak so postale že kar smešno neproporcionalne: znašajo namreč od 40 do 150 evrov za uro, pri čemer je stranka bolj ali manj deležna enako kakovostne storitve. Jasno je, da poskuša tisti, ki svojo storitev vrednoti blizu zgornje meje razpona, stranko malo nategniti, čeprav se bo – jasno – skliceval na svojo izjemno kakovost ali kar na zakon ponudbe in povpraševanja. Ima preveč strank, ki čakajo v vrsti.

Vse več že kar tragikomičnega nategovanja se pojavlja tudi na področjih, ki so bila že tradicionalno odlična gojišča za najrazličnejše bleferje in prodajalce megle: v politiki seveda. V tem miljeju so bile razlike med tem, kaj se govori in kaj potem stori, že tradicionalno velike: dober politični retorik se pač zaveda moči svoje besede, poleg tega lahko v primeru, če obljub ne izpolni, najde cel kup priročnih izgovorov za svoje neuspehe: kriva so objektivna dejstva: pomanjkanje denarja, nepremagljive ovire, nagajanja lobijev, stavke, nesoglasja v koaliciji, grdi in nesramni novinarji.

Zgodbe so si vedno skoraj na las podobne: najprej priti na oblasti s širokogrudnimi, težko uresničljivimi ali neuresničljivimi obljubami, potem pa se po balkansko prepustiti toku dogajanja: morda bo uspelo, morda pa tudi ne. Saj bo že nekako, kot velikokrat pravijo naši južni bratje.

Zveni znano? Se nam morda nekaj podobnega dogaja prav zdaj, v obdobju vladavine Roberta Goloba?

O vsesplošno razširjeni praksi nategovanja in vsesplošne svobode ne nazadnje pričajo tudi povsem vsakodnevne reči: gospe in gospodične se »tržijo« prek botoksa (drugo vprašanje je, kako so pri tem uspešne), skoraj vsi pa se radi hvalijo s svojimi dosežki na facebooku in instagramu, ki so seveda težko dokazljivi, zato so ravno družbena omrežja izvrstno oglaševalsko sredstvo bleferjev.      

Je v taki družbi, ki jo živimo v enaindvajsetem stoletju, sploh še kaj prostora za etiko, poštenost, verodostojnost?

Situacija, hvala bogu, še ni povsem zavožena. Dobra novica je, da povprečni državljani niso več tako neuki in naivni, kot so bili še pred dvajsetimi leti. Volka v ovčji preobleki, tako rečeno, danes večina dokaj zlahka prepozna. To je ne nazadnje moč videti ob hitrem zmanjševanju podpore politikov, ki so se ponujali kot učinkoviti rešitelji, a rezultatov kar ni in ni bilo (spomnimo se obdobja dr. Mira Cerarja) in zdi se, da enaka usoda čaka tudi vlado Roberta Goloba.

In naj se na koncu spet povrnem k razvpitim »sponzorjem« vrednot. Cerkvi in državi. In tu želim biti povsem natančen: puščoč ob strani vse slabe stvari, ki sta jih obe instituciji izvajali v preteklosti, sta v obdobjih, ko nam je človeštvu grozil popoln razkroj vrednot, vendarle odigrali pozitivno vlogo.

Dokaz za to? Kar pozanimajte se, koliko ljudem – vključujoč celo radikalne ateiste in liberalce – je v obdobjih največjih osebnih stisk, ko se jim je podrl svet, pomagalo (kakršnokoli že) verovanje. Ugotovili so namreč, da prijatelji na facebooku in instragramu v obdobju, ko ni več vse tako »super in oh in sploh«, vsi po vrsti čudežno izginejo. Človek v težavah namreč predstavlja breme in ne zabavo.      

In država? Kar spomnimo se »grozne« socialistične Jugoslavije. Takrat je vsak, še tako samovšečen direktor vedel, da mora spoštovati tako kuharico kot snažilko, saj ga je sicer doletelo cel kup neugodnih posledic. In vsak, ki si je drznil prisvojiti tisto, kar je bilo družbeno, je praviloma končal v zaporu.

Si lahko kaj takega predstavljamo v obdobju neskončne svobode in neštetih človekovih pravic?

Marsikomu se že krepko kolca po časih, ko so obstajale jasne omejitve zaradi pohlepa, vsesplošnega blefiranja in nategovanja, ko sta bili solidarnost in ferplej spoštovani vrednoti, njihovo nespoštovanje pa se je končalo v družbeni izobčenosti.

Ljudje namreč hrepenijo po precej trdnejši moralni opori, kot jim jo zagotavljajo sedanji oblastniki.

***

Boštjan J. Turk, magister pravnih znanosti, predavatelj na Fakulteti za management in pravo Ljubljana.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališč uredništva.